Ann-Margret: 1961-1966

Piše: Matej Krajnc

Bear Family 1998

IMG_5604

Pričujoča zbirka je izšla leta 1998 in bila kmalu razprodana, zdaj pa med zbiralci dosega vrtoglave zneske. Saj ne, da glasba na njej ne bi bila vredna tega denarja – najbolj znameniti posnetki Ann-Margret segajo na mnoga glasbena polja: od orkestriranega lahkega jazza, do zahtevnejšega jazza, popa, countryja, ritma in bluesa, broadwayskih pesmi in vegaških melodij. V zbirki so seveda tudi dueti z Elvisom in oba solistična posnetka iz filma Viva Las Vegas, tako Appreciation kot My Rival, ki ju zlepa ne zasledite na siceršnjih njenih kompilacijah. V zbirki je tudi pesem, ki jo je v obdobju, ki ga pokriva tale zbirka, pela kot animirana kamenodobna self v Kremenčkovih.

Čeprav Ann-Margret vesoljno občestvo bržčas še vedno najbolje pozna po vlogi v Elvisovem filmu Viva Las Vegas (1964), na dan pa se vedno privleče tudi kratko (a bojda resno) razmerje, ki sta ga imela med snemanjem, je bila tudi del beatlovske zgodbe (njeno pesem I Just Don’t Understand najdete med bbcjevskimi posnetki Beatlov, ki so bili veliki feni, zlasti John Lennon), cenjena pa je bila tako v jazzovskem svetu kot v Nashvillu in Vegasu. In ne pozabimo: kot filmska igralka si je prislužila dve nominaciji za oskarja. To je tudi dosežek, ki se je Elvisu izmikal in naposled za vedno izmaknil. In čeprav so Ann-Margret nadeli vzdevek “ženski Elvis” (pred njo si ga je prislužila Janis Martin, pa Wanda Jackson in še kdo), je njen glasbeno-filmski diapazon bil veliko širši od Elvisovega. Kralja rokenrola si težko predstavljamo v duetih z jazzovskimi izvajalci, pa tudi za Broadway, sodeč po filmih, ki so se spogledovali s tem medijem, žalibog ni bil ukrojen. Njegovega najprepričljivejšega dueta z Annie ob izidu filma Viva Las Vegas denimo sploh niso objavili, menedžment pa se je itak trudil, da bi Ann-Margret v filmu bila deležna čim manj pozornosti, kar mu na srečo ni uspelo. Ko je snemala z Elvisom, se ji za pozornost občinstva ni bilo treba več zares boriti – leto poprej je nastopila v muzikalu Bye Bye Birdie, spoof na Elvisovo vojaščino, in se z njim dokončno usidrala v zavest širšega občinstva, kar je z nastopom v Viva Las Vegas zgolj še podprla, utrdila in po zaslugi enormne Elvisove baze, ki se je okrog leta 1964 v kinematografih ob njegovih filmih začela že dolgočasiti, tudi nekolikanj razširila. Korist je bila tako dvosmerna: Elvisov film je prisotnost Ann-Margret iztrgala iz povprečja dolgočasnih matric, njej pa je ta nastop prinesel nekaj dobrodošlih kultnih pik in podobo, po kateri jo še dandanes poznamo.

Če torej iščete I Just Don’t Understand, My Rival, Last Date in kateregakoli duetov z Alom Hirtom ali Elvisom, boste vse to našli v tejle zbirki. Na voljo so vsi zgodnji albumi, tudi 3 Girls s Kitty Kallen in Dello Reese (1963), na katerem poje I Really Don’t Want To Know Dona Robertsona in The Best Is Yet To Come, znano z repertoarja Tonyja Bennetta in pozneje Franka Sinatre (ta si je dal to sintagmo tudi vgravirati na nagrobnik). Po letu 1966 se glasbena kariera Ann-Margret ni končala, nasprotno, snema še v novem tisočletju, čeravno po letu 1969 redko in nekolikanj bolj specifične zvrsti – njen gospelovski album z zasedbo The Jordanaires je leta 2002 denimo vzbudil precej pozornosti, če pa ste pristaš disca, zagotovo imate njen album iz leta 1980, eno boljših plošč s tovrstno glasbo, ker premore tudi nekaj broadwayskega štiha, kar se v marsikdaj cenenem svetu disca ni zgodilo pogosto.

Knjiga, ki je dodana zbirki petih plošč, premore poglobljen uvid v snemanja med letoma 1961 in 1966, vso nadvse dobrodošlo diskografsko faktografijo in obilo slikovnega gradiva. Na ploščah najdete tudi marsikaj redkega in dotlej neobjavljenega, kar je zagotovo meka za zbiralce, pričakovano tudi za elvisologe.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.