Piše: Andrej Lutman

Darjan Lorenčič Rdeče Prekmurje

Zavod Volosov hram, Pekel, 2019.

„Za časa Kraljevine SHS je veljalo za nekakšno „Sibirijo“ Slovenije. Zakaj? Zaradi tega, ker je bilo Prekmurje med obema vojnama nekakšen kazenski kraj za učitelje in uradništvo v disciplinskem postopku. Tako kot so v caristični Rusiji in pozneje Sovjetski zvezi za kazen pošiljali ljudi v Sibirijo, so pri nas v Sloveniji med obema vojnama ljudi za kazen oz. kot disciplinski ukrep pošiljali v Prekmurje.“

Z navedkom se konča poljudna monografija, objavljena ob sto letnici Murske republike in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Navedek odraža tudi eno od poant, ki jih je zgodovinar Darjan Lorenčič posebej izpostavil: to je predvsem upornost in tudi neprilagojenost ter nepredvidljivost tukajšnjega življa, ki je ob spletu okoliščin sprejelo zgodovinsko odločitev, katera je povsem preusmerila tok življenja v teh krajih. Monografija je vzorno delo zgodovinarja, ki ob vsej bibliografijo o Prekmurju najde še nekaj, kar je bilo v njej morda zanemarjeno ali potisnjeno vstran. Eno od takšnih obravnav zgodovinar nameni usodi nekaterih posameznikov, ki se jih sicer drži slava ljudskih junakov, zaslužnih za osvoboditev izpod madžarske nadvlade, a so bili v svojem bistvu povzpetniki in oblasti željni posamezniki, ki so se hoteli okoristiti v časih, ko ni bilo lahko izbrati smeri.

Eden od njih je bil vsekakor Vilmoš Tkalec, ki mu je posvečeno eno celo poglavje z naslovom Tkalec – junak ali avanturist? Na način, s kakršnim Darjan Lorenčič obravnava to osebo, je pravzaprav signifikanten za tako rekoč celotno knjigo. Poskuša ga namreč prikazati kot človeka z vsemi lastnostmi, kar se v tovrstnih zgodovinskih obravnavah mnogokrat zanemarja, oziroma se izpostavlja le lastnosti, ki služijo ozki znanstveni usmeritvi, mnogokrat tudi politično konotirani. Na enak način zgodovinar obravnava tudi ljudi izpred stotih let, ki so se znašli v vihravih časih. Od tod tudi naslov knjige: barva asociira na komunizem, kar uvaja poglavje z naslovom Na poti v proletarsko revolucijo; rdeča pa je prav tako kri, ki je v tistih časih tudi tekla. Odlika monografije je prav v tem, da poudarja človeške vidike s terena in ljudi, ki jim takrat niso bile kot samoumevne dostopne informacije, kaj se je dogajalo na pariški mirovni konferenci, pač pa bolj informacije, kje je hrana in za koliko jo je mogoče kupiti.

Kot se za monografijo spodobi, je opremljena z obilico fotografij ključnih oseb in dogodkov, z zemljevidi, na katerih je mogoče videti poteke vojaških premikov, in z dodanim seznamom uporabljene in uporabne literature. To je knjiga za vse, ki želijo spoznati čas izpred stotih let s pomlajenim pogledom, saj v določenih delih prehaja v pripoved, kar jih daje tekočo berljivost in ni zvedena na zgodovinarsko suhoparnost.

Andrej Lutman