Nataša Zupanc – Oblečena v kente

Piše: Andrej Lutman

Samozaložba, Slovenj Gradec, 2019.

Okusno oblikovan prvenec Nataše Zupanc, za kar je zaslužen Igor Senekovič, je na prvo prelistavanje razdeljen na tri dele: pisateljičino besedilo, izreke oziroma navedke, ki bogatijo vzdušje knjige in usmerjajo obknjižna razmišljanja, ter fotografije vsakdana v Gani in pisateljičine nove, razširjene družine. Eden od pregovorov, afriški, je še posebej poveden: „Poslušajte svoje prednike in razumeli boste jezik duhov.“

Začetek knjige opisuje pisateljičino zgodnje otroštvo s poudarkom na dveh dogodkih, v katerih bi skoraj umrla: zadušitev z dimom in bonbonom. Za srečen izhod je poskrbel njen oče, ki so mu tudi sicer namenjene pohvalne besede v vseh smislih. Malo manj srečen je bil pisateljičin prvi zakon, sledila je ločitev in to ne samo ločitev od družine, ampak tudi ločitev od Slovenije, saj jo je poklicala Črna celina in sicer njen del, kjer žive najtemnopoltnejši ljudje Afrike: Gana. Od tod tudi naslov knjige: kente je gansko tradicionalno s pisanimi nitmi tkano blago, ki ga tkejo zgolj moški. In na primerljiv način je pisana tudi knjiga, saj Nataša Zupanc v svoje pisanje vpleta pisane dogodivščine v okolju, kjer ni zahodnjaškega pojmovanja časa; so le trenutki, ki spletejo zgodbo. In tak skakajoči način podajanja vsebine je tudi odlika knjige. Bralstvo, ki morda pričakuje premočrtno pripoved, bo presenečeno ob dejstvu, da je tudi takšna cik-cak pisava lahko tako pretočno berljiva.

N. Zupanc Oblečena v kente NASLOVNICA 1
Nataša Zupanc, Oblečena v kente, 2019

Poseben poudarek je na srečanju in poznejšem skupnem življenju z moškim, ki se ji je približal s široko odprtimi očmi. Izkaže se, da je ta moški tudi šaman in zdravilec. Tu je seveda na mestu spraševanje, če jo je s svojim pogledom uročil, ko pa je njeno novo življenje prepleteno z duhovi, uroki, čaranjem in ostalimi tovrstnimi peripetijami. No, nekakšen odgovor ponuja pisateljica, ki knjigo sklene z naslednjim odlomkom: „To ni potopis, to ni bilo potovanje v eksotične kraje, kjer preživiš dan ali dva z domačini. Niti ni ljubezenska zgodba, čeprav se je marsikaj odvijalo zaradi ljubezni. Je veliko več. Danes lahko rečem, da je bila moja ljubezen do temnopoltega moškega samo orodje, s katerim sem prišla do sebe.“

Kaj torej knjiga je? Je domišljeno speto pisanje o pravzaprav nikoli končani poti, kjer so naključja pravilo, meječe na usodnost, je vzorno izraženo stanje prišlekinjinega iskrenega čudenja ob novih in tudi tujih trenutkih, ki so ji razkrivali še neosvojena spoznanja, je duhovit opis njenega vživljanja v še nepoznano okolje s poudarkom na enem od sporočil knjige, ki je njena zavezanost nudenju sočlovečnosti. Čarobno se prepleta s čarovnim.

Poleg mnogih nanizanih etnoloških značilnosti Gane pisateljica ostaja onstran kakršnegakoli vrednotenja, ko pa je njen edini spoznavni način le pristno čudenje, ki ni obremenjeno s kakšnim znanstveno obarvanim primerjanjem z okoljem, ki ga je zapustila. In dodana vrednost je izpostavljena kot pripravljenost na vnovično učenje in usposabljanje. Kot pravi še en afriški pregovor: „Če učiš moškega, učiš posameznika. Če učiš žensko, učiš narod.“ A da ne bo pomote: to pisanje nima feminističnih konotacij niti ni spravljivo pod oznako ženska literatura. Je dragocen prispevek k domeni spoznanja, ki obogati le k enemu: k odločitvi za spremembo.

Glede na to, da je Nataša Zupanc s svojim prvencem dokazala, da zna pisati in ima o čem pisati, je več kot ustrezno pričakovanje njene naslednje knjige.

Andrej Lutman

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.