Piše: Matej Krajnc

 

Universal 2007

Omejena izdaja, piše na zadnji strani. In drži – zbirka štirih zgoščenk je izšla leta 2007 in bila kmalu zatem razprodana, uradno je zdaj ne morete več kupiti. Nasledili sta jo še dve podobni zbirki, ki vsebujeta vse, kar je Berry posnel za Chess v šestdesetih in sedemdesetih. Lično urejena in z nitko vezana oprema je kot nalašč za zbiralce, vsebina pa za vse, ki kaj dajo na zgodovino glasbe 20. stoletja in na zgodovino 20. stoletja vobče; Berry je bil namreč eden ključnih akterjev pri spremembah, ki so sredi petdesetih dodobra pretresli družbo, ki potem ni bila nikoli več ista – nastopila je doba rokenrola in četudi se je establišment nadvse trudil, da bi ustavil ta plaz, se mu to ni posrečilo. No ja, morda na videz zgolj na kratko, tam ob koncu petdesetih, ko je Little Richard šel med bogoslovce, Buddy Holly, Ritchie Valens in Big Bopper so umrli, Eddie Cochran kmalu za njimi, Carlu Perkinsu ni uspelo ponoviti uspeha pesmi Blue Suede Shoes, pa tudi našemu protagonistu je grozila zaporna kazen zaradi prekrška, ki ga v ZDA imenujejo Mann Act. Grožnja se je uresničila in Berry je (že drugič) odslužil svojo kazen, ko pa se je vrnil na svobodo, je zaradi britanske invazije, ki se je zgodila vmes in se izdatno sklicevala nanj, v letih 1964 in 1965 še zabeležil nekaj vplivnih pesmi, med drugimi No Particular Place To Go, Nadine in Promised Land. Leta 1972 je s pesmijo My Ding-A-Ling dosegel največji komercialni uspeh v karieri, prvo mesto na pop lestvicah, nakar se je njegova komercialna kariera na lestvicah končala; po letu 1979 ni več izdal studijskega albuma (po njegovi smrti pa je izšel album Chuck, ki ga je pripravljal dlje časa in z njim nameraval zaključiti svojo snemalno kariero, kar se je tudi zgodilo), ostal pa je uspešen izvajalec v živo. Izdal je tudi avtobiografijo.

V pričujoči zbirki so sistematično zbrane vse pesmi, ki jih je posnel v petdesetih; gre za njegovo najbolj vplivno gradivo. Vse svoje uspešnice je spisal sam, na njih odigral solo kitaro in jih tudi zapel. Naslovov najbrž ni treba na dolgo navajati, med njimi so temeljne  pesmi rokenrola: Maybellene, Roll Over Beethoven, Rock’n’Roll Music, Sweet Little Sixteen  in druge. John Lennon je izjavil, da je Chuck Berry drugo ime za rock’n’roll, izdatno pa je vplival tako na prvi val mladih rockabillyjevcev, kot so Elvis Presley, Carl Perkins, Jerry Lee Lewis in Buddy Holly, kot – še posebej – na britanske zasedbe: na Beatle, Stonese, Kinkse in tako naprej. Tudi sam ni bil brez vzornikov, na tem seznamu se znajdejo denimo Muddy Waters, T-Bone Walker, Nat King Cole, Charles Brown in zlasti Carl Hogan, kitarist iz zasedbe Louisa Jordana, izvirni “izumitelj” znamenitega berryjevskega kitarskega rifa, ki ga je Chuck nato izpopolnil in ponesel v zgodovino.

Pravega bluesa je Berry v karieri posnel zelo malo, čeravno ga zaradi sodelovanja s čikaško založbo Chess prištevajo k tej sceni. V njegovi glasbi so močno prisotni elementi country glasbe, njegova besedila pa niso zgolj repetativni obrazci, ki so se v prvem obdobju rokenrola tako učinkovito pojavljali v nekaterih pomembnih pesmih, denimo v uspešnici Little Richarda Tutti Frutti ali v Be Bop A Lula Genea Vincenta, pač pa je bil eden treh “zgodbarjev” zgodnjega rokenrola – poleg Carla Perkinsa in Eddieja Cochrana. Njegove pesmi so bile jezikovno spretne in duhovite, zato ga upravičeno štejemo med prve prave pesnike rokenrola. Če boste pozorno poslušali pričujočo zbirko, kjer najdete tudi redke in poprej neobjavljene ali na redkih kompilacijah objavljene posnetke, boste kaj hitro ugotovili, čemu si je ta naziv pošteno prislužil. Zbirka pa je pomembna tudi zato, ker na njej slišimo genezo nekaterih znanih pesmi, kar je še posebej zanimivo. Seveda so posledično vključeni vsi legendarni zgodnji albumi: After School Session, One Dozen Berrys, On Top in Rockin’ At The Hops.