Piše: Matej Krajnc

Bear Family 1992

Lani smo na naših straneh pisali o novi različici tele zbirke, ki je posodobila Frizzellovo zgodbo in tudi njegov opus – dodali so še zvočno knjigo brata Davida, ki jo je bilo popreje tudi v tiskani različici težko dobiti. Tole pa je prva zbirka, točneje: prva na zgoščenkah. Pri Medvedovih so namreč Frizzellova dela poprej izdali že v multivinilni zbirki, ki je že dolgo ni več na voljo; kot tudi ne pričujoče, saj veste, kako to gre, ko se obnavljajo katalogi.

Medtem ko je nova različica drugače zapakirana, razkošnejša in posledično tudi dražja, ima pričujoča vse, kar potrebujete iz Frizzellovega opusa. Ob izidu je bila ena najpomembnejših zbirk v katalogu založbe: dolgo pričakovana in tudi precej hitro razprodana, kar pomeni, da je izročilo Frizzellove glasbe bilo še kako živo tudi skoraj dvajset let po njegovi smrti. V devetdesetih se je country glasba precej spremenila, a nekateri nosilci Frizzellovega plamena so bili zelo komercialno uspešni, denimo Randy Travis in Alan Jackson. Na drugi strani so bili nekateri, ki (še) niso dosegli svojih komercialnih vrhov, denimo Dale Watson, so pa na sicer precej omehčano countryjevsko sceno z vsako novo ploščo prinesli več klasičnega honkytonkovskega ognja.

Lefty Frizzell je svoj komercialni vrh dosegel v prvi polovici petdesetih let in pozneje ni nikoli več ponovil tega uspeha, čeprav se je vse do konca vztrajno pojavljal na lestvicah – pesem, ki naslavlja zbirko, je bila njegova zadnja “velika” pesem, spisal pa jo je njegov morda najbolj zagret učenec Merle Haggard. Willie Nelson je leta 1977 posnel celo cel album pesmi s Frizzellovega repertoarja. Always Late, If You’ve Got The Money, Mom And Dad’s Waltz, Look What Thoughts Will Do, I Want To Be With You Always in I Love You A Thousand Ways so bile pesmi, ki so v zgodnjih petdesetih poleg dosežkov Hanka Williamsa morda najbolj zaznamovale prihodnost country glasbe, čeravno so prelomne uspehe takrat dosegali tudi mnogi drugi in druge, med drugimi Carl Smith, Kitty Wells, Hank Cochran, Jean Sheperd in Hank Snow. A Frizzellova vokalna tehnika je bila drugačna – za tiste čase precej neobičajna, a vplivna, priljubljena in ko si ga slišal peti, si to petje težko pozabil. Zanimiva je torej usoda, ki ga je v drugi polovici petdesetih pahnila na rob scene in tudi v šestdesetih in sedemdesetih si ni več povsem opomogel, četudi je s pesmimi, kot so The Long Black Veil, Saginaw Michigan in Life’s Like Poetry dokazoval, da je še vedno relevanten akter. Kar smešno se zdi, da je bil ena od žrtev rockabillyjevskega vala, čeprav so njegove pesmi, kot je denimo If You’ve Got The Money, nekakšne zgodnje, protorockabillyjevske pesmi. A to usodo je delil še z mnogimi drugimi izvajalci.

Na dvanajstih zgoščenkah je torej vse, kar je ustvaril Lefty Frizzell do svoje smrti leta 1975. Zraven je knjiga, ki opravi prepotrebno umestitev v prostor in čas, diskografija in precej dragocenega slikovnega gradiva. Piscu tega sestavka je pričujoča zbirka še vedno ljubša od druge, novejše; zvočne knjige ne potrebujem nujno, pa tudi pojasnila so vsa na mestu. Res pa je, da se v več kot dvajsetih letih, ki so minila med tole in novo izdajo, marsikaj najde in da je vredno znova pretuhtati ta ali oni aspekt.