Piše: Matej Krajnc

Mladinska knjiga 2019

POTEPUH IN NOČNA LUČKA (ilustracije Peter Škerl)

STRAŠNI VOLK (ilustracije Jelka Reichman)

Pravljice Svetlane Makarovič nikoli niso bile zgolj prijetne ali lepe zgodbice za lahko noč, ki bi otrokom prinašale prisiljeno, z nenapisanim zakonom predpisano ugodje, srečo ali veselje, pa tudi nasilno poučne niso nikoli hotele biti, saj nasilna poučnost ali moraliziranje kaj lahko zapeljeta v enoumje. Pravljice so sicer že po privzetem vselej prinašale nekakšno “moralno sporočilo”, nauk, a pomembno je, v kakšni obliki – ponavadi je šlo za to, da dobro premaga zlo, da princeske dobijo prince, princi princeske, da zaničevani bratje postanejo zmagovalci in da je na koncu vse v redu in prav. To v rokah povprečnega pisca lahko zaveni silno osladno, kar se tudi rado zgodi, posebej če se pisec preveč trudi, da bi nakazal, pokazal, spodobno zaključil, otročku omogočil miren in krepčilen spanec ter ga ozavestil, da lahko reši svet, če bo priden.

Pravljice Svetlane Makarovič so splošna moralno-etična spoznanja vedno zapakirale nekoliko drugače. Svet v njih ni vselej iz piškotov in marcipana, zlo ni že vnaprej obsojeno na propad, nasprotno: pokazati skušajo, da je diskrepanca med tistim, kar naj bi na splošno veljalo za vrednoto in tistim, kar se v vsakdanjem življenju kot vrednota dejansko prodaja in upošteva, velika in včasih nepremostljiva. Še posebej je to očitno v pravljici Strašni volk, kjer se mora volkec pred očetom delati strašnega in renčečega, v resnici pa je prijazna in pohlevna živalca, ki se rada igra z otroki. Svet volkov je neprizanesljiv in če bi mali pred očetom pokazal šibkost, bi osramotil njega in sebe.

V Potepuhu in nočni lučki ni živali, v tej pravljici oživijo stvari in nadmodrujejo “običajen”, človeški svet. Potepuhi naj bi bili bolj omejeni, preprosti ljudje, a tale naš že na začetku, ko najde časopis, pove: “Sama politika pa poročila o nesrečah. Tega že ne bom bral.” Nato se zadeve zapletejo: potepuh najde lučko, zaspan je, kljub vsemu pa ga vsaj približno zanima, kakšne štorije bo razpletel nabrit namizni predmet. Lučka mu ne pusti do spanca, ves čas ga izziva in ko pride jutro, gre potepuh utrujen naprej, lučka pa ostane pod mostom, čakajoč na nove potepuhe. A najbolj zanimiv aspekt je lučkin način pripovedovanja; o njem velja razmisliti. O potepuhovi recepciji prav tako.

Odlika dobrih pravljic je tudi – ali zlasti – da so vedno aktualne, ne glede na to, kdaj so nastale in tudi v primeru zgornjih gre za ponatis poprej že objavljenih, Potepuh in nočna lučka imata na sebi že kar nekaj desetletij, pa tudi volk ni več čisto mlad. Svetlana Makarovič je vedno pisala presežne, neklišejske pravljice, ki so nekatere že obrabljene podobe iz klasičnih pravljic vselej zaobrnile nekolikanj drugače, sveže, hkrati pa so vpeljale protagonist(k)e, ki jih poprej praviloma v žanru nismo srečevali. Ilustracije Jelke Reichman in Petra Škerla mojstrsko odslikujejo tisto, kar se dogaja med platnicami in svet Svetlane Makarovič nikoli ni dolgočasen; nasprotno, ves čas nas poskuša spodbuditi k razmisleku, pretuhtavanju in novim odkrivanjem razsežnosti človeške neumnosti/neumnosti sveta, ki se zrcali skoz basen ali (ne)živ artefakt v interakciji s tem ali onim polom zgodovine, ki se ves čas ponavlja. Kaj torej še dodati? Lahko noč, otroci! Tokrat drugačno lahko noč in naj se vam tudi sanja drugače!