Piše: Matej Krajnc

Knjižna zadruga 2019

Čuj, sn si reku: tk ko staro šempaulušno tud staro cjelšno skuor nobjedn vječ ne gouri – tisti, ko so jo, so zej skuor usi na britofu: al na Goloucu al pa na unim ta drugim, jelde, nad Teharski. Že muoja generacija ni gourila stare cjelšne: je blo že Cele namest Cjele in tak naprej. Js sn pa guor rastu bliz širfabrike na Spodni Hudiji iz starejšn ženskim, vsje so ble rojene pred drugo, večina celo pred ta prvo vojno, pa tut naokol so ble bajte, ko so tak gouril, zato sn tud js že od majhnga. In sn si reku: če je Fric napisu zbirko u šempaulušni, m pa še js par besed o tti zbirki u cjelšni, pa tut na ttn portalu takiga teksta še ni blo. De vidmo, kir bo znau brez felerjou prečitat usje to – nej se jau ucpuodi pr komentarjih!

De njebi mislal: Fric je star maček! Porka mazjerja, kulk zbirk je napisu še po tistn, ko je večina jegove generacije sam izbore izdajala. Pa u poznejših letih je pisu še bolše zbirke koker prej, kar ni čudn, ko pa se je ceu cajt razviju! Pršu je od pesnika, zagnanga za vrednuote ttga socjalističnga humanizma do pesnika totnpesmi pa minevaja, puol je pa vsje skupi združvau in tut pr bol kosmatih se ni zadržvau; napisu je tak ko je! Je jedn retkih pesnikou, ko ma čist ta pravo modjerno kosmato zbirko (Favn), ceu haufn komedij, u kirih krca tte butle politične al pa nasploh butle, ko se neki unegajo pa neki misljo, ka de so, zdej ma pa še zbirko u šenpaulušni, ko je tam guor rastu, puol hodu u Cjele u šolo, puol šou pa u Lublano žvet, študirat pa to.

Kua so zej puol Savinčanke sploh? Fric je pred par letim že meu zbirko Žitja, ko je not opisvau genau žiuleje ttih pa unih, tak de lahk rječemo, de so Savinčanke nek tak nadaljevaje une prejšne, sam nje navadn nadaljevaje, sele šou je to nadgradit. Kmecl je reku, de se je ceu večir rježu, ko je to brau in Kmeclnu je kr za verjet, un je tut hodu u Cjele u šolo. Humor je njeizogibn, pa nje sam zato, ko Fric ma smisu, ampak tut špraha narekuje bol vesele tone: lejte, tut js m zejle, ko u cjelšni pišem, verjetn spadu smešn, pa nisn, sam tak prie, zarad tega, ko ma narečje čist posebn zvjen. Fric je sam reku, de je probu elegijo napisat, pa ni ratal, no, je pa zarad tega napisu fajn pesniške anekdote in čeprou bojo kaki modjerni kritiki rjekl: ti, čuj, tt je pa čist ausglajzan, tole pa ni nč, sama neka nuoršna, je treba prtrdit Kmeclnu, ko je reku, de ni nujn, de je visuoka poezija sam totngrobarska.

Šempaulušna ma velik skupnga s staro cjelšno, med drugn ženske imene na i, pa mi mamo tud pozrete, pa tud so srednga spuola: Mari je šlo, Gizi je blo … Tega zej u novejši cjelšni ni vječ, nobjedn vječ tak ne gouri od tamladih, ampak kua to mjene briga, jz pišem tak ko sn jz guor rastu! Fric je zadi u knigo dau jen tak verterbuh izrazou in besed, ko jih drgač njebi kapiru nobjen, ko ni od tuki. To je fajn že čist zarad zgodovinskiga spomina, de tti izrazi ne grejo cu grunt. De se ohranjo. Zbirko je razdeliu na šest delou, začnje se iz Hmjelskn princesn, puol je župnk Sagaj omejen, tisti ko vete kedo je biu un, bote itak vedl, za druge pa: prečitite! Velik autobiografskih zapisou je tut noter, recimo Zokn od stare mame, poul pa tut dve bol douge “pedagoške poeme”, jena posvečjena ttmu Petru Buožiču, pisatlu, mentorju, sej vete mnde, porka mazerja, kir je biu to. Tte dve sta ornk douge, ampak zabaune. Fric ma naraun talent za anekdote, vjerz mu tječe ko stroj u širfabrik, namazan je iz usem žaubim. Ta zadna pesn, Dnevi v predal, ma mal une teme kuonca, pa tut začetka, ampak Fric noče bit žalostn, kr nékok zadovoln, mogoče mal zenzuhtn, melanholičn rata, kar je fajn za kuonc, de nas pusti na vlki nogi jet še jenkrat listat po knigi. In listat morte vječkrat, sam jenkrat se vam ne bo vsje odprl, kar je duoberga not.

Čuj, ka nej zej rječem: Fric je spt napisu jeno fajno zbirko in zej čakamo novo. Sej še ni usega povedu. Un ma še marskej za rječt! Dejmo s ttimi besedami zaklučit, de ne bomo predougi. Jervin, tjebe bom pa še ruknu pod pasho jedn dan zejle: morma še na Rašico, pa u Cjele, ančka luč, morma jenkrat skupi jet, mal za Savijo pa to … Bo pršu raunatl Aškerc zraun pa še kir iz unih cajtou, moj fuoter tut, te je meu rad, ti pa jega. Bomo kameje metal u Savijo, pa iz Splavarjam bomo čvekal. Dejma se kr zmenit!