Piše: Luka Hepe
Srednji vek je specifično obdobje, tudi kar se prehrane tiče. Obdobja lakote in izobilja so se nenehno izmenjavali. Predvsem v času pomanjkanja hrane so ljudje marsikaj poskusili v upanju, da bodo kaj novega ustvarili za pojest. Toda tudi v času izobilja so se pojavljali razni eksperimenti, predvsem menihi, ki so hrepeneli po prepovedanih dobrinah, so občasno poskušali zaobiti stroga pravila raznih meniških redov.
Ko je na vrata potrkala lakota se je seveda najslabše godilo najrevnejšim slojem- kmetom in podložnikom. Vsak se je poskušal znajti po svoje. Gotovo se je na jedilniku v času lakote najpogosteje znašlo surovo ali kuhano zelje, solata, slive, melona, vodna kreša in razni manj vredni koreni. Ob vsej tej hrani pa ni bilo kruha. Kmetje, ki so bili zelo navezani nanj (obdelovalno zemljo so imenovali “krušna zemlja”, za pridelek na njivi pa so rekli, da je pridelek kruha) so pomanjkanje kruha že enačili z lakoto. V obdobjih lakote so obupani kmetje poskušali speči kruh iz drugih, včasih tudi povsem nenavadnih sestavin. Denimo pobrali so bel pesek, podoben ilovici, ki so ga pomešali s toliko moke in otrobov, kolikor so jih imeli in iz mešanice delali hlebce. Nekateri so poskušali moko pomešati s travo in speči zeliščni kruh.Taki in podobni poskusi so bili običajno neuspešni. Če ni bilo moke pri roki pa so pojedli kar samo travo. Zaradi zaužitja strupenih rastlin (denimo strupenih gob) so bile lahko take stvari tudi usodne. Mnogi kmetje so se v času lakote iz podeželja preselili v mesta v upanju, da bodo dobili kaj hrane, ki pa je ni bilo. Zaradi preseljevanj so se odnosi med kmeti in meščani močno zaostrili. Prepiri in nesoglasja so bili vsakdanji pojav. Najrevnejši so v skrajnem obupu boja za preživetje jedli tudi mrhovino in ostalo nesnago. Tudi človeško meso.
Dober vpogled v srednjeveško prehrano na ponujajo zapisi izza samostanskih zidov. Posebej zanimivi so zapisi o tem, kako so poskušali menihi na vse načine pretentati stroga pravila, ki so bila zapisana v meniških redovih. Iz zasedanj generalnih kapitljev lahko razberemo, da so menihi veliko krat kršili pravila in bili za to tudi kaznovani. Njihovi obroki naj bi bili uravnoteženi in lahki, uživanje alkoholnih pijač pa omejeno na kozarec vina ali piva. Sveti Benedikt je v svojih pravilih navedel strogo prepoved zaužitja mesa štirinožnih živali. Ta zapoved je hudo mučila menihe, ki so se temu skušali izogniti na nenavadne načine, med drugimi so poskušali zrediti svinje s tremi nogami ali vidre z luskami. Vsi poskusi so bili neuspešni.
Jasno je, da so menihi stroga pravila večkrat kršili, predvsem tista, ki so se navezovala na uravnoteženo prehranjevanje, zmerno zauživanje alkoholnih pijač in prepoved zaužitja mesa štirinožnih živali. Če so menihe ujeli pri kršenju pravil, so jih redovne skupnosti kaznovale z daljšim odvzemom hrane in pijače. Takrat so se kaznovani menihi morali postiti s suhim kruhom in vodo.