Piše: Matej Krajnc
Balkan Veliki/Bandcamp 2020
4. marca, tik pred vesoljnim izbruhom virusne pizdarije na Balkanu, so pri založbi Balkan Veliki objavili mini-album dua Ekonomski tehničari. Na nek način gre za drugo poglavje (za zdaj) “trilogije”, ki se je začela konec februarja z objavo albuma Neznanega DJa Zdene Znanje neznanja, dan po objavi pričujoče plošče pa so izšli še Babilonci. Skupni imenovalec vseh treh izdaj je Zdenko Franjić v svojih glasbeno-recitacijskih inkarnacijah in njegova brezkompromisna življenjska strast do poezije in poezij; interpretira namreč široko paleto svoje in poezij drugih, vse tisto pač, kar se ga “prime”, kar mu na nek način spregovori, in na svoja potovanja vedno znova pripelje nadvse zanimive goste in sodelavce.
Odkar pomnim, sem fan benda Goribor. Razumite to kot “odkar vem zanje”, kar je že dolgo. Da vem zanje, me veseli, kot me še posebej veseli, da vem za osebo in poezijo kitarista te zasedbe, Pitija, čigar prevedena mini antologijica čaka v mojem predalu, da se odprejo tiskarne in ž njimi druge oblike javnega življenja, povezane z distribucijo knjig. Vmes razmišljam, kako bi na najbolj produktiven način te reči ponudil tudi po e-poti. A pustimo to za drugič. Danes je relevanten podatek, da se je Hans Piti Orli pridružil Lutajućemu DJ Zdeni kot so-ekonomski tehničar. Duhovito in zanimivo ime dua je pravzaprav čisto preprosto pojasniti: oba sta dejansko ekonomska tehnika, končala sta ekonomsko šolo. Oba imata “knack” za poezijo. Oba imata “knack” za drugačne, svojstvene pristope k uglasbeni besedi. Ko sem kliknil na povezavo do plošče, sem torej vedel, da me čaka zanimiv izlet.
Kot Ekonomska tehnika sta Zdena in Piti nastopila na Nisville jazz festivalu, pričujoča plošča pa je nekakšen povzetek njunega glasbeno-besednega druženja. Na njej najdemo poezijo obeh protagonistov, poleg njiju pa še Saše Lovića in Louja Profe, dveh legend podtalne umetniške scene sodobnega Balkana. Izbrane pesmi Louja Profe so leta 2013 izšle tudi v slovenščini.
“Čitam knjige, / ne mislim na brige. Na trenutak / zaboravim na kutak.” Takšni so uvodni verzi iz pesmi Na trenutak, ki nekako povzamejo duha plošče, sploh pa zelo aktualno povzamejo zeitgeist, ne zgolj zdaj, v času pandemije, pač pa nasploh; verz ni eskapističen, kot bi morda pomislili; je zgolj dejstvo. “Vreme nije sjajno!” Pitijeva kitara po folkbluesovsko podlaga Zdenovo interpretacijo, v nadaljevanju pa smo priče interpretacijam pesmi Pera, Seksi mama, Moj dečko je gej in Secret double agent girl, vse, z izjemo zadnje, so kratke, udarne, neposredne. Pol minute, minuta, kvečjemu dve. Piti z akustično kitaro svoj folk blues tudi v nadaljevanju umerja na Zdenov glas, zdi se, kot da sedita na verandi na Jugu ZDA, nekje sredi ničesar, kjer so samo stol, kitara, glas in besede, field recordings, ki jih v času produkcij in masteringov tako pogrešamo. V zadnji pesmi, najdaljši Secret double agent girl se “na verandi” pridružijo tudi tolkala, programirana nekolikanj nad kitaro, kar kitari omogoča, da se povleče v čisto ozadje: kot bi bila tolkala vlak, ki pripelje mimo verande in odpelje mimo šele, ko se pesem konča, kitara pa sedi zadaj, onkraj proge in se oglaša kot nekakšen distančen bluesovski opomnik.
Zdenov glas je “in medias res”, ne interpretira “z glasovi”, temveč “from the inside”, z interpretacijo, ki bi takisto lahko odgovarjala kolesju vlaka. Njegove besede odmevajo počasi, da se imajo čas usesti v poslušalčev spomin, in ker je plošča resnično kratka, vabijo, da jih poslušamo znova. In ko razmišljamo o Zdeni in Pitiju, o besedi in kitari, spet pomislimo: ni potrebno veliko, da udari in ostane. Razmislimo o tem tudi naslednjič, ko se bojo naokrog šopirili producenti in iz glasbe izsrkali vso dušo. Ekonomska tehnika sta po imenu tako fino samoironična, s svojo izvedbo pa mislita še kako resno! Prisluhnimo jima!