Subkulturni azil/Frontier 2011

Slovenski punk je bil v zunajmedijskih sferah praviloma precej bolj zanimiv kot tisto, kar so tako ali drugače, pozitivno ali negativno, promovirali po občilih. Pankrti so bili pravzaprav vedno bolj ali manj rock bend s punkovskimi nastavki, pobje iz meščanskega srednjega razreda, ki jim je uspelo to zgodbo v redu prodat, se pojavit ob pravem času na pravem mestu, dodobra pretrest medijsko slovenskopopevčno konzervativo in sproti naredit nekaj dobrih komadov in plat, ki so ostale. Ljubljana je nasploh dala še nekaj drugih udarnih bendov. A imeli smo še druga žarišča: denimo Idrijo, ki je bila ortodoksnemu punku bolj domača, pa seveda Trate, kjer se je kuhalo do vrelišča. Potem je tu še Ormož – od tam so Gnile duše, ki so začele igrati leta 1979 in leta 1981 posnele prvenec Vse je v skladu s predpisi, ob katerem je bil Dolgcajt slišati kot pop plošča. In potem – Pridigarji. Ko sem leta 1991 prvič slišal za plato Zadnji odcep za Paleozoik, ki je izšla kakšno leto prej (nisem čisto ziher, a mislim, da so jo omenili v Gromu), sem že po naslovnici ugibal, kakšen bend za vraga je to, ki da plošči tak naslov … in takšno naslovnico … in v luči dogodkov ob prelomu desetletja seveda ni bilo nič čudnega, da se je to zgodilo. Kakšen bend za vraga je to? Huronski bend. Če so se leta 1981 šli Hazardi nekakšen ska, potem so Gnilci in Pridigarji slovenski ska bogovi. Pozneje, v 2000ih, ko sem začel sodelovati s Subkulturnim azilom in recenzirati njihove izdaje, sem bil zelo pozoren na takšne in podobne reči. Ko so v 2010ih začele izhajati pridigarske plošče pri Azilu, potem pa tudi vinil, sem si nekako sestavil njihovo zgodbo, z njim pa zgodbo Davorina Bešvirja, sive eminence ormoškega punka. In skaja.

Tole knjižico, ki prinaša besedila Gnilih duš in Pridigarjev do 2011, sem ocenil že ob izidu, a se ne spominjam, je-li moj zapis bil tedaj sploh kje objavljen. Zdi se mi, da je bil. V retrospektivi se ni nič spremenilo, Dabetovi teksti so zdaj, v luči novega ognjenega sveta še tolikanj bolj dobrodošli in aktualni. Knjižica je bogato ilustrirana in opremljena – za to so poskrbeli Said Bešlagić, Vitomir Kaučič, Igor Muršič in Romeo Štrakl. Za vse ostalo je poskrbela Dabetova muza, njegov bend, pa ekipa Dušana Hedla, ki spravlja pod streho pomembne skladovnice zgodovine. Davorin Bešvir je neumnemu svetu nastavil adekvatno zrcalce – zrcalce izprijenosti, hydovstva, kaosa in nasploh dvomljivih kvalitet na vsej črti, a zadaj je bilo vseskozi nekakšno čudenje, čemu jebemti tako. Ker je pač tako? Odgovorite si sami – vmes pa si zavrtite kakšno ploščo Pridigarjev, ki so v resnici humanisti – a saj nas to ne bi smelo začuditi.