Piše: Matej Krajnc

Cankarjeva založba 2020

Foto: Emka.si

Ko sem bil majhen, smo se seveda igrali. Marsikaj. S kockami Lego, s frnikolami, pa tudi partizane in Nemce. Kdo je v teh bitkah zmagal, je bilo jasno. Zgodovina. Ki je na strani partizanov. Ti namreč niso indoktrinirana izmišljija bivših jugoslovanskih partijskih aparatčikov, pač pa je bilo partizanstvo evropsko uporniško gibanje – gibanje, ki se je uprlo nacizmu in fašizmu, razkosanju Evrope in sveta, norcu z megalomanskim manjvrednostnim kompleksom, ki je mislil, kot pred njim že kdo, da bo lahko ustvaril “popolno raso” z genocidom vseh, ki mu pač niso bili všeč in ki so bili denimo (v primeru judovskega vprašanja) ekonomsko spretnejši od njega. Vsepovsod po Evropi se je uporniško gibanje in partizanstvo po vojni prevesilo v takšno ali drugačno politično strukturo, pri nas v komunizem, ki se je po prvih ostrejših “sovjetskih” letih po informbiroju začel postopoma demokratizirati in obračati proti Zahodu. Mnogi (tudi nekatere ugledne inštitucije) se niso pridružili gibanju odpora, pač pa so dokumentirano prisegli okupatorju, češ da se bojijo komunizma. Tako je že na samem začetku prišlo tudi do notranjega razkola znotraj naroda, do prešernovskega “Slovenec že mori Slovenca brata”, ki se je končal z zmago uporniških sil. Le da se ni povsem končal.

Dandanes, ko bi nekatere politične sile rade dosegle, da bi se svet začel leta 1991 s točke nič, so tisti, ki so se ob grožnji nacističnega in fašističnega genocida odločili (iz takšnih in drugačnih razlogov) pridružiti okupatorski strani, naenkrat heroji, partizani, ki so se mu uprli, pa demoni. Preimenovali smo ulice, odstranili precej kipov in spomenikov, ukinili  ali modificirali praznike, ki so obeleževali določene pomembne dogodke v uporniškem gibanju … Že vse od osamosvojitve se narodu tiho ali glasneje prigovarja, da je bilo partizansko gibanje zgolj preračunljiv bolj za oblast, zgolj krvava revolucija, kakšni zločinci so bili komunisti in kako oni drugi niso imeli druge možnosti kot boriti se proti njim. A druga možnost vedno obstaja. Pravi, skupni sovražnik je namreč bil okupator, ne partizani. Ne komunisti, pač pa tisti, ki so hoteli, kot je izjavil sam Hitler, ko mu v primeru Jugoslavije, kneza Pavla in kralja Petra ni šlo po načrtih (pa tudi če bi mu šlo), izbrisati ljudi, narode, Slovane. Slovane, ki so bili tako komunisti, kot ateisti, kristjani, pravoslavni in tako naprej. Ljudje so šli v gozdove, da bi zaščitili svoje družine in obranili svoje domove in večina teh sploh ni pomislila na kakršnekoli politične igre: šli so, ker so bili mnenja, da drugače ne gre, da je okupatorsko nevarnost treba izgnati. In tisti, ki dandanes pišejo zgodovino od leta 1991, pozabljajo, da je dejanska neodvisnost naše mlade države, ki je pozabila na svojo prvo, federativno neodvisnost, trajala zgolj do leta 2004. Takrat je bilo kakršnekoli slovenske samostojnosti dokončno konec, takrat smo se namreč pridružili EU in NATU, pa mestecu ob reki, “kjer ima Gospod svoj generalni konzulat na svetu” (J. Menart), začeli raz(pro)dajati svoje imetje in čast, razkol med narodom, kdo je povzročil genocid in kdo ne, pa se je začel še poglabljati. Ne zaradi zgodovinske resnice, zanjo politikantom (v nobenem obdobju zgodovine sveta) ni nikoli bilo zares mar, pač pa kot distrakcija: da so za našimi hrbti lažje vladali in prodajali. Panem et circenses. Sancta simplicitas. Divide et empera. In kar je še teh rekov.

Dandanes smo, kar zadeva dogodke med letoma 1941 in 1945, v najglobljem razkolu do zdaj. Demonizacija sil odpora proti okupatorju in rehabilitacija kvizlinštva se dogaja uradno, na državni ravni, kar je za sodobno evropsko državo v letu 2020 moralna, etična in politična katastrofa. Demonizira se simbole odpora proti okupatorju, češ da gre za simbole komunističnih morilcev in nato še nasilne in samovoljne JLA, ki nas je napadla spomladi 1991, a smo jo navkljub resnim desetdnevnim oboroženim spopadom poceni odnesli glede na strahote, ki so se dogajale drugod po bivši državi. Nismo bili tako zanimivi (razloge poznamo), hkrati pa smo takrat imeli odločne politike, novinarje in zlasti kulturnike (ne smemo pozabiti, kdo je bral Majniško deklaracijo, se že v začetku osemdesetih odločno uprl skupnim jedrom in tako naprej), ki so skupaj udarili z roko po mizi. Ravno zato, ker je Jugoslavija, za kakršno so se borili partizani, pomenila združenje, ne razdruženje narodov in narodnosti. Ko to ni bilo več mogoče, je bilo treba iti. V blaginjo, smo ugibali, a se je izkazalo, da pod kap, ki dandanes skuša obdobje druge svetovne vojne enostavno izbrisati – pomen tega obdobja za narodovo samobitnost namreč. Ko je vsem po svetu jasno, da bi brez zmage proti fašizmu in nacizmu bil svet videti precej drugačen, Slovenci pa bi bržčas nikoli ne dosegli točke 1991, mi ubiramo drugo pot, v popolnem nasprotju z vrednotami (evropskega) partizanskega gibanja, ki bi morale glede na čuden svet, ki nas obdaja, še dandanes veljati za sodobnih deset zapovedi. A dandanes se zapoveduje drugače, v imenu drugačnih resnic, ki vzamejo zase zgolj tisto, kar jim ustreza. Zgodovina pa čaka …

Pričujoča knjiga Jožeta Pirjevca, razdeljena na pet obsežnih delov (ti zajemajo vse aspekte dogodkov, ki so pripeljali do vojne in jih odpeljali stran od nje: Mussolini, Hitler, Sovjeti, Japonci, bitke, uporniška gibanja, pakti, mirovniške pogodbe, povojni dogodki …), je nedvomno ena najpomembnejših in najpodrobneje raziskanih domačih knjižnih izdaj po letu 1991 in bi morala stati na polici vsakega, ki verjame v tisto, kar je Prešeren zapisal v poznejši, dandanašnji državni himni. Na polici vsakega, ki je patriot, a ne tak, ki maha z zastavo in vpije o materi in domovini, hkrati pa grozi vsakemu, ki tega ne počne na njegov način, pač pa tak, ki o zgodovini tudi (kritično) razmišlja. Pirjevec poudarja, da ni napisal apologije partizanstva, pač pa je na podlagi zgodovinskih virov in pričevanj napisal zgodbo o partizanih, strokovno zgodbo, monografijo, ki postavlja stvari na svoja mesta. V časih, ko se pišejo apologije kvizlinštva, je knjiga o partizanih monumentalno delo, ki se ne umakne pred nobenim perečim vprašanjem; proslulim dogodkom po vojni denimo posveti precej prostora in tudi podrobno razloži, kako in zakaj. Prav tako posveti precej prostora dogodkom, ki so do vojne pripeljali in ko se jih ob branju spet spominjamo, rečemo: še dobro, da smo imeli OF in da so se 29. novembra 1943 naši uporniki sestali v Jajcu. In spet pomislimo, kako neumno je, da nove generacije teh datumov ne obeležujejo več s pravičnim zgodovinskim spominom. Zdaj, ko se kljub zgražanju domače in svetovne javnosti vse bolj očitno vračamo v obdobje pred letom 1918, je zavedanje o dosežkih partizanskega gibanja še tolikanj bolj pomembno. To zavedanje ne sme izginiti navkljub političnim težnjam revidiranja zgodovine in prilaščanja zaslug za leto 1991. Pirjevčeva knjiga ne politizira, kar je še posebej pomembno, zgolj navaja in razlaga. Seveda gre pričakovati, da jo bodo apologeti kvizlinštva razglasili za pamflet in komunajzarsko pisarijo, a kot smo omenili že na začetku – zgodovina partizanov je zgodovina Evrope, zgodovina sodobnega razmišljujočega duha in na koncu tudi zgodovina kulture. Tega se ne da izbrisati še s tako močnim antipropagandnim materialom.

Moj oče je bil partizan. Moj stari oče je podpiral OF. Oba sta končala v taborišču in ga po čudežu preživela – oče s tifusom, ki je pustil posledice, staremu očetu je oslabelo srce. Ena očetovih mlajših sester je takisto bila partizanka, njegovo družino so med vojno izselili, ker je šlo za napredno mislečo profesorsko družino. V družini smo imeli ukradene otroke, kurirje in pisce, ki so po vojni v knjigah pričevali o strahotah nemških zaporov. Ko mi kdo v pogovoru očita, da sem v svojem pogledu na partizanstvo indoktriniran, ker sem premlad, da bi doživel drugo vojno, odgovorim, da mi je oče, preden je umrl, zaupal marsikaj. Marsikaj od tega sem si zapomnil in razumem šele zdaj. Po tistem, ko sem tudi sam v ognju osamosvojitve dolgo verjel določenim politikanstkim retorikam. A ko dandanes poslušam mogočno Čolićevo izvedbo Novkovićeve pesmi Druže Tito, mi ti se kunemo, je ne poslušam kot sledilec kulta osebnosti ali kot, kot zdaj pravijo, “jugonostalgik” – poslušam jo kot rojeni Jugoslovan, predstavnik generacije, rojene v Jugoslaviji pred letom 1991, potomec upornikov, ki so se za svobodo in proti nacističnim/fašističnim okupatorjem ne iz politične, pač pa iz splošnočloveške etične in moralne drže (ko ni bilo pomembno, h kateremu bogu moliš, dokler je tvoj cilj svoboda) borili v vojski, katere glavni načelnik je bil Tito, pozneje ravno zaradi vloge pri odporu in gibanju neuvrščenih svetovno spoštovan politik. Poslušam jo kot pesem o resničnih, nerežimskih vrednotah domovine, v kateri smo se rodili, ki bo vselej ostala naša prva domovina, in ki je bila s svojimi pozitivnimi socialnimi platmi in multikulturno federacijsko ureditvijo unikum v svetovnem prostoru, čeprav se je izkazalo, da je šlo žal za Potemkinov unikum. A za to ni kriva domovina, za to smo krivi ljudje, ki smo se pustili ujeti na nacionalistično demagogijo in pozneje na antikomunistično in antisocialistično retoriko (ker bognedaj, da bi imeli vsi vsaj nekaj, ne pa peščica izbranih vsega: pecunia non olet). In zato je tudi Pirjevčeva knjiga strokovna monografija o Jugoslaviji in Evropi, kjer so se ljudje uprli represiji, hkrati pa knjiga o svobodi, a ne taki, v kateri svobodo izrabljamo zato, da teptamo svobodo drugače mislečih in kjer vsak psuje in čivka, kar mu pade na pamet. Knjiga Partizani je knjiga o zgodovinskem dostojanstvu, ki svoje napake prizna in se jih zaveda. Vsaka revolucija žal požre precej svojih otrok – a brez upora se nič ne premakne. Partizani Jožeta Pirjevca so zato prepotreben strokovni opomnik, da se zgodovine ni moč lotiti z radirko. In da je treba na kolektivno uporništvo proti zlu in pogromu biti ponosen.

Opis knjige na Emka.si jedrnato povzema bistvo: “Dolgo pričakovana knjiga je prva, ki prinaša celostni prikaz nastanka in razvoja partizanskega gibanja na tleh Kraljevine Jugoslavije. Avtor v njej temeljito osvetli razmerja znotraj partizanske organizacije in druge nacionalistične vojaške formacije, pojasni pa tudi razmerja med partizani in zavezniki v protihitlerijanski koaliciji.”