Piše: Matej Krajnc

ZKP RTVL 1990 / ZKP 2020

Če prav vem, se je ob vnovičnem izidu Štorij in baldorij Iztoka Mlakarja zgodil prvi ponatis vinilke domačega avtorja po “zlati dobi” osemdesetih. Trideset let je, odkar je izšla izvirna kaseta, dve leti pozneje CD, Mlakar pa se je v zgodovino slovenske glasbe zapisal kot eden najbolj komercialno uspešnih sodobnih kantavtorjev, čigar pesmi so zelo hitro prešle v “narodno zakladnico”, so torej ponarodele, nekateri verzi iz njih pa so prešli tudi v dele vsakodnevnih pogovorov, ne da bi se tega zares zavedali.

Mlakar je po poklicu igralec, sam pravi, da komedijant, in z jezikom sta si na “ti”. Iz mešanice narečij iz tistega dela domovine, za katerega je dr. Lev Svetek svojčas napisal besedilo za neuradno himno (plus še kak kilometer sem ali tja), je ustvaril pisano paleto pripovedi, ki so vselej zajemale iz vsakdanjosti, iz situacij, iz značajev, skratka iz vsega tistega, kar nas obdaja, kar bi radi ubesedili, pa ne znamo. Najbolj mojstrsko pa je vedno ubesedil človeško neumnost, mentaliteto, kar je tudi sicer posebnost komedije (bodisi dell’arte bodisi kakršnekoli druge); vživel se je v like, jih poosebil in nam jih s tem približal – njihove usode so postale naše usode, ali še bolje: začeli smo se zavedati, da poje o nas vseh. Za medijski pomp nikoli ni maral, njegova prva kaseta je bila nekaj posebnega tudi zato, ker se je prodajala brez prave “uradne” promocije: turnej, spotov, neprestanih pojavljanj v TV-oddajah, petja na matrico. Preko ustnega izročila torej, kar je tudi eden od pogojev za dolgovečnost na sceni; podobno se je malce pozneje zgodilo z glasbo Adija Smolarja, kjer so sicer zagnali promocijsko mašinerijo, a precej poslušalstva si je pridobil že prej, od ust do ust, po desetletju nastopanja.

Mlakar čisto uradno glasbenozgodovinsko sodi v val kantavtorjev, ki so se pojavili ob prelomu desetletja iz osemdeseta v devetdeseta. Gre za raznorodna imena; od tistih, ki so težili k žlahtnosti jezika, kamor sodijo poleg njega še Smolar in trije rokerji iz osemdesetih: Kreslin, Predin in Lovšin, hkrati pa je v tem obdobju Pengov izdal eno svojih najboljših plošč, Rimska cesta, do drugih, ki so ubrali bolj neposredno komercialno noto, denimo Zlatko Dobrič, Aleksander Jež in solo Brendi. Nekateri drugi, ki so delovali že v sedemdesetih in prvi polovici osemdesetih, so se pojavili po daljšem ali krajšem “odmoru”, denimo Šifrer in Domicelj – prvi je nato postajal vedno bolj neposredno ljudski, drugi je z Avtomobili in Projektom Triglav naredil dve udarni rockerski plošči. Mlakarja je marsikdo označil za “ljudskega godca”, vendar je ta oznaka za njegovo glasbo nekolikanj preplitva; njegova besedila so bolj dodelana in, žlahtno narečna, stojijo tudi na papirju. Če bi ga vrgli v predal šansona, kot so nekateri tudi storili, bi bili bržčas nekolikanj bližje resnici. A to mu ne odjemlje kantavtorskega/trubadurskega aspekta, ki je pri njegovi glasbi bržčas najpomembnejši. Kar je povedal, je povedal z glasom, harmoniko in kitaro, tu pa tam še z basom. Tej zvočni sliki je ostal zvest tudi pozneje – in glasbenemu partnerstvu z Davidom Šuligojem, čeprav je sam dober kitarist. Poleg njegovega avtorstva pa je zlasti pomembna interpretacija, ob njej pa satirična ost, ki je prisotna ves čas, razen v nekaterih trenutkih, ko postane nekolikanj bolj liričen, v dveh poglavjih pričujoče jubilejne izdaje: pesmih Vandima in En glaž vina mi dej. Njegova pesem je zvečine in zlasti angažirana (Pepi Žbaradorija, Puntarska, Pubi, vsidma se, Karlo Špacapan) in (samo)ironična (Beštija). Je torej pomembno družbeno angažiran avtor, kar je dokazoval tudi na poznejših izdajah. A osrednja tema je človeška neumnost, kar je za komedijanta “motherlode”, kot radi rečejo. Neizčrpen vir navdiha. Zlata jama.

Čestitke torej ob jubileju. Naklada plošče je prešla tisočico in v gatefoldu najdete tudi nekaj dokumentacije, stare in nove odzive na Mlakarjevo glasbo, tudi njegove. Če imate izvirno kaseto, ji ne bo odveč dodati še LPja. Posnetki so remasterirani in se slišijo zares dobro. Kdaj sem sam prvič slišal njegovo glasbo? Na večeru šansona v Rogaški konec osemdesetih, prenašali so ga po TV, zdi semi, da še pred priobčenjem kasete. Kaki dve leti zatem sva s sošolcem iz paralelke s kitarama po gimnazijskih hodnikih uprizarjala mlakarjevsko-smolarjevske koncerte. Jaz sem zraven mešal svoje komade, on pa je bil utelešenje mlakarjevske interpretacije: U livarni u vročiiiiniiiii, je rohnel. In nato nam je profesorica zgodovine prebrala Puntarsko …