Piše: Tanja Jerebic

Med elektronskim naročanjem na ultrazvok mehkih tkiv (za ramo) sem bila neprijetno presenečena. Aplikacija me je obvestila, da naročanje na storitev ni možno, naj se znajdem peške. Za podravsko regijo je predlagala štiri izvajalce: ZD Ormož, privatno podjetje na Ptuju, bolnišnico na Ptuju, ZD Maribor, za slednjega se je izkazalo, da te storitve ne izvaja. Ultrazvoka kostno mišičnega sistema ne opravljajo niti v mariborskem UKC-ju (za zunanje paciente). Kar pomeni, da v drugem največjem slovenskem mestu noben izvajalec te storitve ne ponuja na napotnico. Naročiš se lahko samoplačniško ali greš drugam. Cena znaša med 50 in 70 € na sklep.

Človek se vpraša, brez zamere, zakaj jo je možno opraviti skoraj v vsaki slovenski ’vasi’, v Mariboru pa ne. Odgovor je sila preprost, ker lokalni steber javnega zdravstva zelo podpira privatizacijo. Nobene razumnejše razlage ne najdem. S tem, ko javne ustanove na nekem področju ukinejo storitev, postavijo paciente pred zid; plačajte privatnikom ali srečno pot …

Med osmimi zasebnimi ambulantami v mestu so tudi koncesionarji, ki UZ rame ponujajo samoplačniško, ostale storitve na napotnico … Meni razporeditev trga, kjer so storitve pri koncesionarjih neutemeljeno možne samo v plačljivi obliki, javna mreža pa jih ukine, močno smrdi po kartelnem dogovoru med javnim in zasebnim sektorjem. Koncesije so zasebnikom delili pod pretvezo razbremenitve javnega zdravstva in skrajšanja čakalnih vrst. Omenjeni koncesionarji, po mojem mnenju, niso več upravičeni do koncesije, saj ne izpolnjujejo svojih obveznosti, zaradi katerih jim je bila podeljena.

Maribor je od Ptuja oddaljen dobrih 30 km, avtobusi in vlaki med epidemijo niso vozili, pet dni sem preživela v popolni psihični paralizi, napotnica je v tem času potekla … Zadnji dan sem bila tako obupana — asociacija na trg dela po osamosvojitvi — da sem razmišljala, če bi se dalo prekolesariti Drava Bike z eno roko …

Dobila sem novo napotnico, ki je nasledila pretečeno. Ponovno sem šla v akcijo, izpisali so se isti izvajalci, le vrstni red se je premešal. Ker se je vmes sprostil javni prevoz, mi ni preostalo drugega, kot da privolim v diagnostični turizem. Naročila sem se v privatni ordinaciji na Ptuju z najkrajšo čakalno dobo, kajti samoplačniški pregled bi me stal deset povratnih vozovnic. Samoplačniških stroškov pregledov/zdravljenja marsikdo ne zmore, zlasti ne pri kroničnih boleznih, kjer se pregledi vrstijo en za drugim …

Diagnostično-kurativni turizem poznamo od nekdaj, vendar je bil v preteklosti smiselno utemeljen; zdravstveni domovi in manjše bolnišnice nimajo ne kadra ne opreme za zahtevnejšo diagnostiko/ zdravljenje, medtem ko v sodobni obliki poteka ravno v obratni smeri, in sicer iz centra na periferijo!

Diagnostični turizem ni le drag, nesmiseln je, ves dan porabiš za en sam pregled … Stvar se dodatno zaplete, če specialist odkrije bolezen in moraš hoditi na periodične preglede. Zdravstveni sistem je povsem absurden, kako si odločevalci predstavljajo, da se bomo bolni državljani furali po Sloveniji in lovili naokrog zdravnike, ki bodo sprejemali bolnike na napotnice?

Povračilo potnih stroškov od zavarovalnice je skoraj misija nemogoče, saj se od cene povratne vozovnice odbije 28,22 €. V praksi zgleda izračun za vračilo potnih stroškov takole: povratna karta za avtobus od Maribora do Ljubljane stane približno 24 €. Ker je odbitek (28,22 €) višji od cene vozovnice, do povračila nismo upravičeni. Če predstavim še primer iz zloženke ZZZS o pravici do povračila potnih stroškov. Pacient z avtomobilom prevozi 300 km za preiskavo, je ves dan zdoma, nazadnje mora porabiti še dodaten dopoldan za urejanje papirologije na ZZZS, da mu zavarovalnica povrne 7,93 € … Porabi jih desetkrat več, pri tem je treba upoštevati, da je človek bolan, zanj bi moral biti diagnostično-kurativni turizem dopusten samo v primeru zahtevnejšega zdravljenja, v primeru težkih operacij, kemoterapije in podobnih zadev, ki jih izvajata samo UKC-ja. Vse ostalo — od samoplačniškega izsiljevanja in odrekanja zdravniške oskrbe/diagnostike bolnim — je ogabno in neetično!

Med iskanjem storitve sem se spraševala, ali je kaotično stanje z naročanjem morebiti povzročila epidemija. V Žurnalu sem naletela na štiri leta star članek s sorodno tematiko, problem z ultrazvokom mehkih tkiv nikakor ni nov. Očitno sem imela v preteklosti res milost bolezni, ki mi je meglila pogled nad dejanskim stanjem našega zdravstva.

Slovenski protestniki so na lastni koži izkusili, s kako težko roko vlada zdravstveni konglomerat; podatka o skupni višini kazni za kolesarje nimam, so jih pa med epidemijo zaradi prepovedi gibanja in prodaje blaga izrekli v višini nad 150.000 €. Izvrstno se znajdejo v vlogi represivnega organa, človek se ustraši, da niso pomešali svoje primarne dejavnosti z vojaško. Nehote se mi ponuja asociacija s fantazijskim svetom Franza Kafke, na opis poročnika iz kratke zgodbe V Kazenski koloniji, ki je s predanostjo, natančnostjo in neskončno strastjo opravljal svoje delo … Red in disciplina!

Politiko nadzora, ustrahovanja in kaznovanja so zdravniki uspešno prenesli tudi v ordinacije. Mineva natanko mesec dni od nesojenega ORL-pregleda v Zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca Maribor za mojo bulo na vratni bezgavki, dva, odkar se je pojavila. Slabe pol ure prepozno sem prišla v ambulanto. Že po naravi sem kaotična, nekaj nereda so dodale Covid izredne razmere oziroma diktatura, absurd z naročanjem na ultrazvok je bil pika na i. Za zamudo sem se opravičila, ampak to ni bilo dovolj! Niso mi hoteli dodeliti novega datuma, napotnico so razveljavili in me kaznovali s trimesečno prepovedjo opravljanja pregleda v njihovi ustanovi. Ker se jim ustni izrek kazni ni zdel zadosten, so mi po pošti poslali še pisno obvestilo o prepovedi. Na njem ni bilo ne žiga ne imena zdravnika ne podpisa uradne osebe, ki je prepoved odredila … Najbrž je vsakemu približno psihično zdravemu posamezniku jasno, da prepoved diagnosticiranja in zdravljenja pri človeku z bulo na vratu ni sorazmeren ukrep za polurno zamudo, saj lahko pomeni smrtno obsodbo; tvorba je rakava ali ni. Če bi pregled krvi zadostoval za odkrivanje rakavih bolezni, moj oče ne bi dobil diagnoze levkemija šele pri obdukciji in vsi trije uspešni preventivni programi za zgodnje odkrivanje raka (Dora, Zora, Svit) — edina preventiva, ki jo sploh imamo na področju zdravja, vse drugo je kurativa — bi bili odveč, kajti 2 krat letno bi nam pregledali kri in rakavih obolenj ne bi več poznali, saj bi jih odkrili že v fazi predrakavih sprememb!!! Trikrat sem po e-pošti prosila izbrano zdravnico, naj izda novo napotnico, saj prepoved opravljanja pregleda velja samo pri njih, drugje bi se lahko naročila. Naredila se je Francoza!

Človek ni robot, ki je programiran, da počne točno tisto, kar programer hoče. Kdor je obseden z redom in disciplino, sodi v svet računalništva, v njem je vse predvidljivo. Ljudje smo zakomplicirani, dinamični, imamo kup svojih težav, včasih smo nepredvidljivi, neposlušni, ranjeni, uporni, zamujamo in še marsikaj. Ljudje smo živi … za ljudomrzneže bomo zmeraj nadležni.

Da zdravstvo ne more biti privatno zaradi navzkrižja interesov, je potrdil ameriški zdravstveni sistem, ki se je med epidemijo najslabše odrezal v svetovnem merilu. Med ameriško populacijo najbolj izstopata odvisnost od protibolečinskih zdravil in trdih drog. 2/3 heroinskih odvisnikov so v začaran krog odvisnosti pahnili zdravniki s predpisovanjem receptov za opioide. Zaradi dolgotrajnosti zdravljenja s protibolečinskimi tabletami in s tem visokih stroškov, so sčasoma zdravila na recept zamenjali za cenovno ugodnejši heroin. Zdravnik se krivdi v privatnem zdravstvenem sistemu ne more ogniti. Kriv je, če človeku v bolečinah predpiše zdravila, ne da bi se prepričal, kaj jih povzroča, prav tako je kriv, če mu ne pomaga in ga pusti v bolečinah, ker pacient nima denarja za drago diagnostiko in specialistično zdravljenje. To je realna slika privatnega zdravstva!

Pri nas se je privatizacija začela v zobozdravstvu. Pacienti smo najprej začeli plačevati čiščenje zobnega kamna. Storitev ni estetske narave, temveč ključnega pomena za zdravje dlesni. 30 let kasneje ima pri nas težave z obzobnimi tkivi, parodontozo po domače, 80 % pacientov, bolj ali manj vsi odrasli, v blažjih primerih rečejo, da se vam dlesni odmikajo (recesija dlesni) … Bolezen vpliva na zdravje celotnega sistema; izguba zoba je manj pomembna v primerjavi s srčnim infarktom, možgansko kapjo, sladkorno boleznijo, boleznimi dihal itd. Danes zobarji čiščenje zobnega kamna nočejo ponujati kot samostojno storitev, temveč jo zavijejo v paket s peskanjem ali poliranjem zob. Se pravi, da so neki osnovni storitvi, ki je nujna in bi kot taka morala biti priznana v košarici obveznega zavarovanja vsaj enkrat letno, povišali stroške še za nekaj desetakov s sumljivima in dokaj neučinkovitima estetskima posegoma, ki trajata, dokler se ne naješ borovničeve marmelade. Tako je čiščenje zobnega kamna še manj dostopno za reveže!

Začetna stanja bolezni naj bi zdravili zobozdravniki, napredovani parodontitis pa parodontologi. Realnost je, da prvi tega ne počnejo, razen če jih samoiniciativno cukaš za rokav, pri drugih pa je čakalna doba skoraj 6 let (ZD Maribor) za prvi pregled pod stopnjo nujnosti redno in brez napredovane bolezni sploh ne prideš na vrsto, torej te pustijo čakati, dokler ti dlesni ne razpadejo, da ti pripada zdravljenje pri parodontologu. Zakaj bi vas zobarji zdravili preventivno pred še hujšo katastrofo, če bodo z njo fino zaslužili? Podobno kot pri zgoraj omenjenih ponudnikih ultrazvoka, so tudi zobozdravniki koncesionarji začeli kolektivno izpuščati svoje dolžnosti, kot bi se med seboj dogovorili, da bodo čiščenje žepov začeli zaračunavati, in sicer okrog 20 € na zob. Čeprav se košarica obveznega zavarovanja prilega privatizaciji v zobozdravstvu glede čiščenja zobnega kamna, pacientom po zakonu vseeno pripada »zdravljenje vnetnih sprememb ustne sluznice …«, česar zobarji koncesionarji ne upoštevajo. Postavlja se vprašanje, kdo bo zdravil začetna do zmerna ali vzdrževalna stanja (pri parodontologu se najbrž ne moreš zdraviti do smrti) parodontitisa pacientom pri koncesionarjih? Ko si boste naslednjič pri zobarju ogledovali prospekte ali reklamni video za najnovejše implantate, se spomnite, da se je vse začelo z raztrgano košarico zdravstvenih pravic … Treba jo bo zakrpati, rožice pa naj rasejo za okras.