Piše: Matej Krajnc

O projektu RPP kot glasbeni novinar pišem že od vsega začetka, od 2009 pa sem zraven še kot kantavtor, roker, ki te pesnike dejansko poje. Ni treba več posebej poudarjati, da gre za enega najpomembnejših kulturnih interdisciplinarnih projektov na naših tleh, za živi dokaz, da sta beseda in glasba nerazdružljivi in da se da upesniti prav vsako besedo, če le veš, kje jo zgrabiti in kako osmisliti. Na srečo imajo besede to lastnost, da nagovarjajo vsakega posameznika zase in se zato lahko odločimo, kako jih bomo oblekli v melodije; tiste oddvojene od njihovih siceršnjih notranjih, ki pridejo v paketu s spočetjem besed.

Ko sedim ob paketu RPP 5-9, o katerem sem posebej pisal v letih, ko je izhajal, torej med letoma 2009 in 2012, pa tudi sam prispeval kapljico v to morje, tuhtam, kaj je še moč napisati o tej glasbi. Ker sem sam soudeležen in ker sem strokovno noto že izrabil, sem se odločil za nekaj osebnih vtisov ob posameznih kompilacijah; namreč kako sem jih sam doživljal, pa izbiral in uglasbljeval. Na prvi pogled je bilo enostavno: selektor poezije nam je, rokerjem, poslal pakete, iz katerih smo izbrali po pesem ali dve, ki sta nam bili blizu in smo rekli: to bi pa lahko umelodijili! Občasno smo tudi sami predlagali pesnico ali pesnika.

Sam sem že nekaj desetletij doma na obeh bregovih, pesniškem in rokerskem, zato poznam vprašanja in dvome obeh polov. Ko te naskoči beseda, se zgodi zanimiva reč, nekaj takega kot v risanki Palček Smuk: “v grmovju nekaj poči …”. To seveda ni kliše, čeprav se morda sliši tako. Empirična plat tega je seveda, da poiščeš inštrument in sam sem tudi od vodij projekta prva leta dobival sugestije, naj ostanem v svojem akustičnem elementu brez dodatnih glasbil. Kar nekaj časa sem zato pesnike in pesnice, ki sem jih dobil v roke, uglasbljeval na klasično kantavtorski način, s kitaro, orglicami in glasom. Leta 2009 sem izbral pesmi Eve Kovač in Marka Samca – oba poznam že dolga leta, skupaj smo večkrat brali in sodelovali, z Evo celo tudi na avidiovizualni način, ko je leta 2005 nastopila v videospotu mojega benda. Ko sem se na kompilaciji nato znašel v družbi različnih umetniških perspektiv in konceptov, sem bil prepričan, da sem na pravem mestu. Moje tiho akustično igranje se je prepletalo z eksperimentalnimi bendovskimi aspekti in tudi čisto klasično rokerskim igranjem in zgodbarstvom. Naslednje leto, ko sem izbral pesem Iva Stropnika, očeta Lirikonfesta, sicer pa enega od zgodnjih krivcev, da to, kar počnem, počnem na očeh javnosti, je bila zgodba podobna; pri tedaj še Subkulturnem azilu (zdaj Kulturnem centru Maribor), ki je skrbel za projekt, niso skoparili s kvantitativno platjo kompilacije – poslušalec je dobil poln CD, napolnjen do roba, kar je pomenilo približno dvajset komadov; občasno so objavili tudi posnetke v živo. Kot akustičarski beglajtar sem rahlo štrlel iz bendov in posameznikov z bendi, pa so me nekateri pisci v množici poezije in glasbe celo opazili kot samohodca, med drugimi na podoben način tudi Tomija Lorberja, ki je po uspehih na Kantfestu takisto postal stalni sodelavec projekta, s spremljavo svojega Orkestra in zvečine poezijo Boruta Gombača, ki so jo uglasbljevali tudi Kvinton, še en bend, za katerim mi je iskreno žal. Na sedmi kompilaciji sem se zbratil s pesmijo Gorana Gluvića, starega sodruga pri reviji Mentor; njegova poezija mi je bila vedno blizu in tako sem tudi izbiral, ko sem na osmici odbrenkal poezijo Jana Šmarčana. Zanimivo je, da je šlo skorajda vedno za angažirane, ne lirične pesmi, sam pa sem v tistem času pri založbi Slušaj najglasnije! že pošteno eksperimentiral in iskal nove možnosti za izhode iz klasičnega kantavtorskega štiha. Izhod mi je zvečine predstavljal blues v več različnih oblikah.

Ko sem pripravljal uglasbitve za deveto kompilacijo, s katero v letu 2012 končujem ta zapis (zadnji projekt RPP smo za zdaj izpeljali pet let pozneje), sta bila prisotna še dva faktorja: zaključeval sem uglasbljevanje Srednjeveških balad Janeza Menarta, ki so izšle naslednje leto v Zagrebu, nekako pa mi je tudi uspelo nabrati sredstva za nov strat, s katerim sem nato šel do bobnarja Luke Kuharja, ki je imel doma mini-studio, in posnel Menartovo pesem Izgubljeni deček, ontološko pesem, ki mi je bila vedno blizu in ne sodi med srednjeveške balade. Nato sem s kupa poezije, ki je prišla s selektorskega naslova, izbral še udarno Šušelovo Žena srečo kuje in oboje poslal na Subkulturni azil. Zanimivo je, da so za isto kompilacijo tudi Same babe izbrali Menarta, Stražarsko podoknico, pa smo se tako družno poklonili mojstru, prijatelju in mentorju. Spominjam se dolgih popoldnevov pri Menartovih, ko sva z Johnnyjem razglabljala tudi, kako neki se je lahko zgodila tista napaka v Izgubljenem dečku, da je pesem objavil dvakrat v dveh zaporednih zbirkah – z napako v Pesmih štirih in popravljeno različico v Prvi jeseni. “Kdo pa reče dober dan, ko gre iz trgovine!” se je smejal Menart in dodal: “A vidiš, kako zanimiva je pravzaprav mladost? Čisto vseeno ti je, ali je dober dan ali adijo!”

V dandanašnjih časih, ko želi politika kulturi odreči državotvorni pomen in sploh pomen vobče, je še posebej pomembno, da se ves čas, vsevdilj opozarja na projekte, kot je RPP, v želji, da kljub krajši pavzi ne bi zamrl, ampak ostal kot pomemben opomnik na dejstvo, da smo tu, kjer smo, zaradi moči besede, ne ekonomije. Da kitara, kot nas je naučil Woody Guthrie, pobija fašiste. Da je človeška neumnost neomajna, a zgodovina vendar na koncu postavi stvari na svoje mesto. In projekt RPP je zgodovinski – ima trdno vizijo in koncept, kar je precej več, kot lahko trdimo za dandanašnje empirične čase.