Piše: Matej Krajnc

MPL/Parlophone 1990

Leta 1990 še nismo imeli vsi CD-predvajalnikov; sam sem se začel odmikati od kaset in sem spet kupoval vinilne plošče, ki so v Celju zdržale še tam nekje do leta 1993. V veleblagovnici T pa so v prodajalnici plošč pod znamenitimi tekočimi stopnicami že okrog leta 1990 imeli prve CD-plošče, pojavile pa so se tudi izposojevalnice CD-jev, denimo v hotelu Celeia in na vrtu gostilne Ojstrica. A ko je McCartney zabeležil svojo prvo veliko svetovno turnejo na dvojni CD, trojni LP in dvojno kaseto, nisem kupil ničesar. Prejšnje leto sem seveda nabavil album Flowers In The Dirt, na katerem je Macca sodeloval z Elvisom Costellom in je bil pravzaprav njegova najbolj koherentna solistična zbirka novih pesmi po letu 1971. Svetovno koncertno turnejo, na kateri je predstavljal to ploščo in prerez pesmi iz kariere (tudi beatlovske), smo spremljali po TV (kolikor se je dalo), iz neznanega razloga pa nisem pohitel po nosilec zvoka, ampak sem si dvojni CD izposodil in si ga presnel na kasete. Z bratrancem sva potem primerjala prepričljivost koncertnih izvedb glede na studijske in ugotavljala, da gre za dober album in da  koncertne izvedbe pesmi s Flowers In The Dirt presegajo studijske, da je Macca sproščen in da ima ob sebi pravzaprav svoj najboljši bend.

Bend je zdržal še do prve polovice devetdesetih in osebno mi je še vedno žal, da ga Macca ni obdržal, a tako pač je. Hamish Stuart, Robbie MacIntosh, Chris Whitten in Wix Wickens so ob Lindi McCartney posneli tudi (manj uspešno) studijsko nadaljevanje plošče Flowers In The Dirt, album Off The Ground (1992), z Maccom pa so nastopili tudi v oddaji MTV Unplugged, eni prvih tovrstnih oddaj, ki so bile za našo generacijo kultna zadeva. “Macca poje I Lost My Little Girl, svojo prvo pesem?!!!” – “Namlati ta bas, Hamish!” In tako naprej. V osemdesetih McCartney ni na veliko koncertiral, po razpadu benda Wings je izdajal različne plošče od pop-electro eksperimentov do neuspelega filma Give My Regards To Broad Street, v katerem je sicer pel uspešnico No More Lonely Nights, a nit se je nekolikanj izgubljala. Vmes so bila bolj ali manj zanimiva poglavja, denimo album Tug Of War (1982), kjer je pel s Carlom Perkinsom in Steviejem Wonderjem, tudi z Michaelom Jacksonom je prepeval (mdr. Say Say Say, 1983), a sodelovanje z Elvisom Costellom je Macco oživilo in s pričujočo svetovno koncertno turnejo je dokončno utrdil svoj status najuspešnejšega solističnega glasbenika na svetu, to so takrat potrdili tudi mediji. Izdatna bera pesmi iz obdobja Beatlov seveda ni škodila, izvedbe so bile dobre, a še bolj zanimivo je bilo slišati novejše solistično gradivo, ki je kar planilo pred poslušalca, četudi pesmi kot Put It There niso ravno vrhunec McCartneyjevega ustvarjanja. A na odru oživijo in se spremenijo v pop klasike.

Macca je koncerte izvedel profesionalno in vrhunsko – tako kot inštrumentalist kot v pevski vlogi. Glas mu je še zelo dobro služil in izpustil ni nobenega pomembnejšega poglavja v karieri; tako slišimo denimo Birthday in Ebony And Ivory drugo ob drugi, hkrati pa zanimiv izbor “priredb”, coverjev, denimo Perkinsovo Matchbox, ki jo je pri Beatlih pel Ringo, pa Twenty Flight Rock Eddieja Cochrana, ki ima tudi zgodovinske konotacije pri genezi Beatlov, dvojni album pa zaključi Don’t Let The Sun Catch You Crying, pesem z repetoarja zasedbe Gerry And The Pacemakers, s čimer Macca lepo zaključi “merseybeatovski” krog, pesem pa je v resnici precej starejša; leta 1946 jo je namreč posnel Louis Jordan in Macca se je s tem poklonil tudi svojim drugim koreninam, tistim, ki so povezane z jazzovskimi standardi in jih je igral tudi njegov oče.

Trideset let pozneje Macca še vedno snema plošče in tudi na odru bi še stal, če bi ne bilo nesrečne pandemije. Glas mu sicer rapidno peša, fizično pa je še v formi. Pred tridesetimi leti je svoj dvojni koncertni album izdal tudi v enojni različici (Highlights), kar pomeni, da je glasbe seveda manj, na enojcu denimo ni eksperimentalne pesmi Inner City Madness, pa Together; obe sta posneti na tonski vaji in dvojni album postane tako tudi zbiralska entiteta. Podoba glasbenega biznisa se je v tridesetih letih spremenila, klasični nosilci zvoka se ne prodajajo več v velikih količinah, a čas je cikličen in morda se z novimi generacijami tudi to kdaj obrne (vinilna plošča je denimo doživela lep preporod, čeprav je hkrati postala internetna modna muha). Do takrat pa lahko večino pričujočih posnetkov slišite na YouTubu, CD pa se tudi še kje dobi … pobrskajte po eBayu.