Piše: Matej Krajnc

Taylor Swift, 2020

Moram reči, da je pričujoči album Taylor Swift prvi, ki me je pritegnil za več kot nekaj minut hitrega preskakovanja čez komade. Poznam nekaj njenih starejših pesmi, ko je še pizdila nad svojimi bivšimi, a precej bolj zanimiv se mi je vedno zdel njen svetovni nazor: boj za neodvisnost in politična prepričanja, ko bi pričakovali, da se bo večina njenega poslušalstva umaknila. A dobila je drugo poslušalstvo in njeni bazi se itak bolj ali manj jebe za politiko. Ne jebe pa se ji za to, kar meni Taylor Swift; to je torej dobro. Čeprav je začela kot pevka “country glasbe”, ji to ni nikoli zares uspelo, njena glasba je vedno iskala svoj pop prostor, kar je že dolgo časa bistvo uradnega Nashvilla – izdelovati pop, ki ga prodajajo kot country. Poleg tega Taylor Swift ni “njihova”; prišla je od drugod, ni rasla v rasizmu, ksenofobiji in tako naprej, očitno pa, ker je bila zadnja leta tudi zelo zaposlena, ni metala oči v vzhodni del Nashvilla, kjer ustvarjajo “napredni” – to je prostor Johna Prinea, Todda Sniderja, Margo Price, Sturgilla Simpsona. Nekateri od teh naprednih so tudi osladni, nekateri zelo ostri, a pustimo to. Že odkar je jasno, da je Taylor čisti pop, jo želijo spraviti nazaj “h koreninam”, kot da je country glasba zanjo kdaj to bila. Tudi ob pričujočem albumu, ki je izšel zelo hitro za prejšnjim, Lover, so začeli pisati, da “se vrača h koreninam”. A ni se nikamor vrnila – šla je naprej, kot je Miley Cyrus z zadnjo ploščo šla nazaj. Obe sta dobri pevki, le da Miley dejansko ima “korenine” in jih tudi pokaže, če hoče, Taylor pa naredi dokumentarec in v njem pove, kaj in kako razmišlja. In nikjer ne govori o “koreninah”. Pričujoča plošča je prva, ki bi znala zanimati tudi tiste, ki njenega arensko-štadionskega pop/hip-hopa ne bi nikoli dali v predvajalnik; še vedno je pop, a z nekakšno ostrino dokončne odraslosti, ki bi ji prišla še kako prav. Tudi besedila postajajo zanimiva, domišljena in se ukvarjajo prav s tem – z odraslostjo in z odmikom od pop klišejev. Na iTunes so jo z veseljem vtaknili v predal “alternative” in prvič se strinjam. Če bi morda povabila k sodelovanju koga drugega, ne ravno Justina Vernona, čigar Bon Iver so epitom sodobne votlosti vsebine in razvpitosti lupine, bi bilo še bolje, pa tudi 16 komadov je preveč, no, a hell, saj ima še čas za selekcije … poglejmo, kako se bo nadaljevalo. Tole poglavje je premik v zrelost in upajmo, da se obrestuje.