Piše: MK75

T. i. “Norlinovo obdobje” pri Gibsonu kitarskim puristom še danes povzroča hudo izpadanje las. Vemo, za kaj gre, podobno kot pri “CBS-jevskem” obdobju, ko govorimo o znamki Fender. V sedemdesetih je bil priljubljen les kot tak in “rjave” kitare so se pojavljale vsepovsod. Bilo je tudi precej eksperimentiranja z modeli. Gibson je imel nekaj neuspešnih izletov v neznano, med drugim z modelom Marauder, ki ga je z veseljem igral denimo Paul Stanley, z veseljem ga igra pisec tega sestavka, kaj veliko več takih, ki bi ga igrali z veseljem, pa ne poznam. Tudi Stanley je bolj bežen znanec. A leta 1978 so se pri Gibsonovih spomnili, da bi potrebovali nekakšen model znamenitega lesa paula, ki bi ne bil pretežak, ki bi bil drugačen in tudi cenejši. Ponavadi so takim rekli “študentski modeli”, a take oznake so večkrat lahko precej krivične, kar ponavadi pokaže čas; tako pri Rickenbackerjevem modelu 430 kot pri Fenderjevem Mustangu, ki je nastal iz Duo-Sonica in tako naprej.

Na The Paula sem naletel docela po naključju pri brskanju po straneh trgovine Hartman, kar večkrat počnem za sprostitev. O kitari sem slišal že prej; da se je rodila leta 1978, da so jo izdelovali do leta 1982, da se je model po letu 1980 imenoval Firebrand (je nekaj razlik, a saj lahko pobrskate tudi sami) in da se kitara kot cenejši model ni ravno prijela. Nekateri se še danes zmrdujejo, da gre zgolj za kos lesa, inferioren “pravim” paulom iz 1959, 60 in tako naprej, a Gibsonovi so se kljub temu odločili, konec leta 2018 z letnico 2019 objavili “reissue” kitare The Paul in z njo obeležili štirideset let njenega rojstva. Nekateri menijo, da je boljša kot izvirnik, drugi prisegajo na vintage – primerjalne teste najdete v spletu – a za kitaro, ki je ob vnovičnem rojstvu znašala manj od poldrugega tisočaka, je rojstnodnevni The Paul pravo odkritje. In ne zgolj za tiste, ki želite nekaj zgodovine, nimate pa bogatih očetov in dedov. Odkrito povem: The Paul se obnese zelo dobro vobče. Leta 1978 in 79 je nadaljeval estetiko v skladu s časi, vnovična izdaja pa poskuša v sodobnost spet pripeljati taisto estetiko “manj je več”, in Gibsonovim je uspelo narediti veren posnetek izvirnika.

Kitara je v celoti iz orehovega lesa (finish so poimenovali “walnut vintage gloss”), le ubiralka je iz palisandra. Dva humbuckerja najdete na kitari: 490R in 498T, preklopnik pa ni na vrhu kot pri standardnih les paulih, pač pa spodaj pri gumbih za ton in jakost. Nekateri pravijo, da je to velika napaka, a mi, ki nismo ravno šrederji, posledično pa nam ni treba z bliskovito naglico vrtet gumbov in preklapljat med magnetoma, se niti nismo pretirano zmenili za to spremembo. Poleg tega “ponatis” zgolj ohranja značilnosti izvirnika. Bržčas je najbolje, če vsak zase preveri, ali mu to leži. Vse druge specifikacije lahko najdete tule, da ne izgubljamo časa s faktografijo. Kovček je res lep, bogato obdarjen z dodatki; med drugim najdete Gibsonov pas, zbirko orodij in vse potrebne dokumente. Kitara tudi v kovčku ni pretežka; če sem jo jaz, ki nisem Krpan, lahko nosil kakih 250 metrov brez hujšega natega srčne mišice, boste hrustje, kakršni ste, to zmogli še dlje in bolje od mene.

Kitaro smo preizkusili na ojačevalcih Yamaha THRII10 z brezžičnim sistemom (Relay G10T), nato pa še na Voxu VX50. Kratek test “čistega” in distorziranega zvoka na THRju (v bloku je številka 11 nedosegljiva) se je dobro obnesel, prav tako pa polurno facebookovsko igranje na Voxu, kjer smo kitaro še malo manj navili, a se vseeno sliši dovolj, da lahko uganemo, da se kitara obnese tako pri bolj bluesovskem kot nekoliko bolj subtilnem igranju; gre skratka za klasičen lespaulovski zvok, ki z nekolikanj okrnjeno “konnfekcijo” ne izgubi udarnosti in globine. Kitara je primerna tako za samotarske kot za klubske in druge bendovske nastope, še posebej radi pa jo bodo v roke prijeli pristaši zvoka sedemdesetih in tisti, ki radi brskajo po zgodovini. Odlična je za garažne in hardrockovske bende, ki so radi tako “kul” kot “vintage” ali pa “stripped”. Za tiste pa, ki morda imate izvirnik – če imate tudi nekaj novca na strani, si splača omisliti še tole jubilejno izdajo, čeprav jo boste v letu 2020 morali iskati malce bolj vztrajno, a se bo splačalo; prenekatero prijetno uro boste preživeli z njo. Mi pa tudi čakamo, da jo v drugi polovici avgusta dodobra preizkusimo še v živo.

Test je omogočila trgovina Hartman v Ljubljani.

Foto: MK75, Hartman.si, troglysguitarshow.com, gearnews.com