Nekoč je živela Katarina, ki je imela sina Petra. Nekega dne sta šla na morje in Petru ni bil všeč apartma, ki sta ga najela, saj je imel oranžne stene. Oranžna pa, to vemo vsi, ni lepa barva. Prav grda je. Zato je Katarina poiskala drug apartma (čeprav je prvega že plačala). V drugem apartmaju so bile stene bež, ki je ne le grda, ampak zelo grda barva. Katarina je poiskala še tretji apartma, ki pa je bil predaleč od morja. Naslednji je bil premajhen, še naslednji pa je imel po tleh ploščice. Zato sta šla domov. Peter je srečen objel mamo in ji rekel: »Tako lepo je, ko skrbiš zame!«

Zgodba je iz knjige Zelo kratke zgodbe, zbirka Frontier 2020.

foto: Kelli McClintock via Unsplash