Lev Detela – Disident
V osemdesetih smo t.i. alternativci prebirali tudi Novo revijo. Nekje se nam je odpiral svet Jožeta Pučnika, Golega otoka, emigracije, disidentstva. V tistem prazgodovinskem času tega, kar je porodilo sedanjo kulturno politiko oz. sedanje kulturno bivanje, so se nam literati prikazovali kot sposobna, vsevedna, čuteča, politično umna, prodorna, širokogledna, romantična pišoča bitja. Skratka, ne samo umetniške, temveč celovite avtoritete.
V tistem daljnem poletju v začetku devetdesetih, ko sem taval z občutki zavrženosti, saj me je mariborska scena poskušala fizično odstraniti in je pri tem delno uspela, mi je srečanje z Levom Detelo prišlo kot naročeno, obliž na rano. Petra Kolmančič mi je predlagala, me spodbujala in povezala. Njena prijateljica Petra Šinko iz Ormoža je poročala o stricu z Dunaja, slavnem pisatelju, ki ga je nujno potrebno intervjuvati, saj nosi s seboj zgodbo disidenta, pregnanca, prebežnika, prepovedanega kulturnika, pisatelja. Takrat sem bivakiral na študentskem časopisu Katedra, občasno pa pisal za Večer. Preden smo šli na obisk v Središče ob Dravi na Levovo domačijo, sem verjetno menil, da naredim kratek intervju za dve strani Večerove sobotne priloge. Spomnim se samo, da sem na intervju prišel nepripravljen, brez kakršnegakoli predznanja. Nekaj se bom že pogovarjal s starim gospodom, sem bil prepričan, tako kot da bi šel na obisk k sosedu piskrovezu v naši vasi v šestdesetih prejšnjega stoletja. Skozi pogovor pa me je vedno bolj stiskalo v grlu zaradi veličine zgodbe, ker nekaterih dogodkov takrat še nisem poznal, zaradi pestrosti Levovega podajanja in poznavanja jezika, zaradi nove širine sveta, ki jo je odpiral pred menoj. Ali ste imeli kdaj občutek velike majhnosti, ko ste stali na koncu rta, pred vami pa odprto morje? Nekaj podobnega. Intervju je trajal in trajal, kako dolgo je trajal šele ročni prepis iz malega ročnega kasetofona, ki sem ga natipkal na ročni pisalni stroj. Spomnim se, da sem pogovor prepisal čimbolj verodostojno, skoraj brez popravkov. Nastal je večstranski zapis življenjske zgodbe v obliki intervjuja. Takšne pa je tedaj objavljal le literarni časopis Dialogi.
Z Levom Detelo sva se potem še par krat srečala na bratvi pri Šinkovih v goricah na Vrabloščaku med Ljutomerom in Ormožem. Vedno je bil poln energije, čeprav malo zamaknjen v svoj svet, razočaran nad brutalnostjo režima, ki ga je odgnal od doma, pretresel do kosti, da si ni upal nazaj v rodno domovino kar trideset let…. Vedno je tudi imel zelo odprt odnos do novotarij v umetnosti, celo spodbujal me je, da naj bom bolj alternativen v času, ko sem alternativo iz osemdesetih (kot drugi ključni element sodobne slovenske kulturne politike ob čitalništvu 19. stoletja) spregledal kot boj za oblast. Zato me je presenečalo spodbujanje k svojstveni umetniški drži, ki brez praktičnih znanj ne prinaša nobene koristi niti posamezniku niti družbi in sem mu že malo ugovarjal.
Lev Detela je še en dokaz, da so osredotočenost, vztrajnost, poklicanost, konceptualna enostavnost, delovna disciplina in odprtost osnove umetnosti. Ne poznam posameznika, ki bi tako dolgo urejal in izdajal nizkonakladno (200 – 300 izvodov) neinstitucionalizirano literarno revijo, kot to počne že 41 let Lev Detela z revijo LOG. Zanimivo, da tega njegovega življenjskega dela ne omenja nobena njegova biografija, čeprav je LOG predstavljal mreženje pred internetom in je še v sodobnih časih izredno zanimiva in informativna revija.
Po branju grozdja se dolgo nisva srečala, ves čas pa me je kljuvalo nekje zadaj v malih možganih, med hitenjem urejanja množice knjig na založbi Kulturni center Maribor, da imam še nekakšen dolg do enega izmed svojih umetniških učiteljev, sugestivnežev. Vplivnežev. In sva se spet srečala. Tokrat na Dunaju. V stari kavarni sem pričakal novega mladeniča. Lev Detela se je duhovno pomladil in spet me uči življenja. Vse zamere do starih zamer so skorajda izbrisane, niso pozabljene, vendar niso več niti približno ključne v njegovem pripovedovanju, v njegovem pogledu na svet. Ga ne motijo pri uživanju življenja. Le zakaj bi mu neki telebani, kakršni se najdejo v vsakem času, ki so aktualni na svojevrsten način, prilagojeni tehničnemu razvoju in stanju politike in ekonomije določenega okolja in v tem smislu času primerni, krojili celotno življenje.. In bi živel v miselnem, duhovnem zaporu, ki si si ga ustvaril z mislijo na maščevanje. Le zakaj? Vsak ima svojo usodo, eksorcisti so že zdavnaj pomrli, eni od raka na pljučih, ker so (npr.) med zasliševanji preveč intenzivno kadili, drugi pa so se izgubili kot osebe, saj nihče ni dovolj močan, da bi lahko prenašal celotnega sebe, še posebej s svojimi slabimi dejanji.
Lev je spet moj učitelj. Spet mi kaže pot, kako naj človek ostane ali postane zadovoljen na jesen življenja. Če ni bremen, je dobro, če so, pa jih je treba znati odvreči. Res, v veselje mi je sodelovati z Levom Detelo.
Dušan Hedl
Maribor, maj 2019