Piše: Andrej Lutman

Borut Gombač Razblinjene dlani

Subkulturni azil, Maribor, 2003

Letošnji prejemnik ene od prestižnejših slovenskih nagrad za pesnjenje pesem z naslovom Prozornost začne tako: „Ne morem // se nagniti // skozi // pesem“. Pesem se nahaja v zbirki, ki je izšla pred sedemnajstimi leti pod oznako Frontier, ki še obstaja in označuje tiste ustvarjalne pobude, po katerih poseže pesništvo: se stalno bojuje z mejo svojega izraza in omejenostjo bralstva. Izpostavljena pesem se konča z vrsticama: „Ne morem je sleči, / ker sem oblečen v njeno goloto.“

Zbirka z naslovom Razblinjene dlani je splet likovnosti Tomaža Vrliča in redkobesedja pesnika, ki svojo nadarjenost podaja tudi v igrah za mlajše in starejše, pa v poskusih skupnih pripovednih naporov v smislu spletnega romana z naslovom Trampolin in v vlogi knjižničarja, ki svetuje, v kakšno bralno bero se podati. Zbirka vsebuje tudi zajetno število belih strani, kar je skoraj za gotovo v zvezi s knjižnim naslovom, saj roki ob držanju zbirke potrebujeta počitek. Za književno sladokustenje pa še podatek, da je zbirko omogočilo kar devet podpornikov. Možno je izraziti domnevo, da so vsi verjeli pesniku na besedo, ki pesem z naslovom Kolikor lahko tesno konča z vrsticama: „in se // kolikor lahko tesno okleniti izruvane besede.“

Deseti podpornik pa je pesnik Peter Semolič. Njegov izpis ima naslov Dotiki, ki se utopijo v dotaknjenem. „Razblinjene dlani so globoko erotična zbirka in zato tudi metafizična. Pesmi se izpisujejo v polju erotizma telesa in v polju erotizma duha,“ zapiše. Pesnik poudari pesnikovo in pesniško stičnost, ki se razhaja. Za ponazoritev takšnega razhajanja je primerna pesem z naslovom Zvonko kaplja: „Iz // prazne // steklenice // zvonko // kaplja // stekleno // vino.“ Kaj je pri tej povedi, raztegnjeni na skoraj polovico strani, pesniškega? Pravzaprav vse.

Mar takšna trditev potrebuje utemeljitev? Vsekakor.

In kje je ta oziroma tista utemeljitev? Ko dlan postane stran, je vse jasno in utemeljeno.

Andrej Lutman