Piše: Matej Krajnc

Litera, 2020

Fran Milčinski mi je pred izidom pričujoče knjige pisal kratko e-poštno sporočilo: “Möderndorfer je moje Butalce prestavil v 21. stoletje! Watch out!” Bil sem torej pripravljen. Milčinskega Butalci so bili seveda del tudi mojega odraščanja, takrat smo jih razumeli zelo neposredno, kot niz dobrih vicev in posrečenih ilustracij v različnih izdajah, “družbenopolitična zavedanja” so prišla šele pozneje. Izvirni Butalci so tako po mnogih branjih zame postali peta “velika” knjiga domače književnosti: po Krpanu, Kozlovski sodbi in obeh Desetih bratih. Perfidni humor in satira, ki skačeta na bralca iz vsake vrstice, dobita pravo moč in mero šele v zrelih letih, ko človek (vsaj zvečine) ni več tako zelo naiven in preprost – otroci imajo te reči na srečo urejene drugače. A ne glede na to, kako zelo nas še dandanes (ali zlasti dandanes) po toliko desetletjih nagovarjajo Butalci Milčinskega, sem že dolgo tuhtal, kaj bi se zgodilo, če bi se znašli v tu in zdaj, kako bi se njihova zgodba brala v 21. stoletju. Nova butalska čitanka nam ponuja nov butalski aspekt ali aspekt Butalcev in v njej se še bolj kot kdajkoli prej zrcalijo sodobni časi, ki se čisto neposredno pokažejo že na naslovnici.

Ilustracija: Marko Kociper

Mojstrske podobe Marka Kocipra še dodatno razgaljujejo mentaliteto že tako razgaljenega butalstva, ki v tekstu ne pušča odprtih računov. Osebe so nam seveda znane, a pojavljajo se v nekolikanj drugačnih vlogah, kot se seveda spodobi: nekdaj tat je zdaj denimo organ reda in miru in to najvišji organ. Osebam iz Nove butalske čitanke je moč nemudoma dati obraze najsodobnejše mentalitete, mentalitete časa, za katerega mislimo, da je dosegel dno; pa se verjetno motimo, dno je silno relativna zadeva. Pozabljamo pa, da smo za dno odgovorni tudi (ali zlasti) sami, ker smo apatični, konvencionalni, ker se nam ne da na volitve, ker mislimo, da se itak ne da ničesar spremeniti. In potem rohnimo iz stolov in naslonjačev, medtem ko Möderndorferjeva nova čitanka, zvrstno sicer hibrid proze in (veselo)igre (dramskega teksta), kar je še posebej zanimivo in pomenljivo, rohni konstruktivno, z nasmeškom in bodečo nežo v dlani. V veseloigri Don Juan iz pekla obišče Butale, da bi videl, ali se jih da spet najebati. Na oder jo postavi sam Cefizelj, saj “režija, eh, ne more biti taka reč, to zna tako rekoč vsak.” Da ne govorimo, kako se hudič že stoletja zabava na račun butalskih glav.

So Butalci zreli za demokracijo? Lahko opravijo s Turki? Pa s hudičem? Dobra vprašanja, ki terjajo branje in čas. Čas še posebej, ker glave gledajo, a nočejo videti. Ko spregledajo, nekaj poči, kot pri palčku Smuku. No ja, seveda pa lahko tole butalsko čitanko berete tudi kar tako, brez satiričnih konotacij. In naj vam Marogla pomaga!

 

P. s.: Fran Milčinski se oglasi tudi v knjigi, kot nekakšen postfestumski pisec uvodne besede, v kateri ugotavlja, da so se Lavdoni, Cefizlji in drugi precej spremenili. Ni mu čisto jasno, zakaj, uživa pa.