Piše: Matej Krajnc

Rhino, 2020

Zadnja leta niso bila lahka za sira Cliffa. A je preživel in dočakal 80. Če mislite, da bo kar odjezdil v sončni zahod, se motite. Tudi upokojil se ne bo. Posnel je nov album, ki sicer ni nič posebnega, je pa znak, da stari Harry Webb še miga. Da mu ni vseeno, čeprav pravega presežka že več kot petdeset let ni naredil. Hell, po letu 1966 me sploh ni kaj dosti zanimal, a sem mu vseeno sledil vse do dandanašnjih dni, ker je njegova zgodnja glasba bila pomemben del mojega odraščanja in radovednost je močnejša od sadja. Tako nekako. S Shadowsi je ustvaril svoja najboljša (in edina res prebavljiva) dela. Vse ostalo je stvar okusa.

Pričujoča plošča prinaša dva nova komada, nekaj duetov, ki jh raje ne bi slišali in nekaj pesmi (z enim duetom vred), ki jih je zanimivo slišati že zaradi konteksta: pesem Bee Geesov. Pesem Georgea Harrisona. Pesem Alberta Hammonda. Cliff jim ne vdihne nič novega; morda zdaj končno slišite besedilo pesmi Too Much Heaven ne da bi se vam zdelo, da je kastracija res huda reč, a Here Comes The Sun kot kvazi reggae je seveda daleč za izvirnikom. Tudi The Air That I Breathe ne povozi Phila Everlyja ali Hollies, pa saj vemo, da se Cliff ni trudil v tej smeri. Ni šel snemat definitivnih verzij. Čas mu ni pobral vseh višin, poje dobro, žal kot Cliff iz sedemdesetih in osemdesetih in ne kot Cliff iz leta 1960, a to je zdaj že stara zgodba. Kot tudi denimo Let It Be Me. Bi pričakovali, da jo bo sir Cliff pel, slej ali prej. Ali spet.

Je pa poslušanje Cliffove različice The Air That I Breathe kljub vsemu pretresljivo. Če pomislimo. In dajmo. Pesem je majestetična sama po sebi in tudi sir Cliff ni tako osladen, da bi se je ne dalo poslušati, obenem pa si ne moremo kaj, da se ob izvedbi ne bi spomnili na fiasko z BBCjem. Sir Cliff potrebuje zrak in zdi se, da je to v teh časih nekaj, kar potrebujemo vsi. Zrak, ki ga dihamo brez mask in masovnih pandemičnih prevar. Zraka je premalo in zato je tudi pričujoči album sira Clifa dragocen. V zadnjih letih, kaj letih – desetletjih, nisem niti ene njegove plošče poslušal dvakrat (ali zbrano v celoti), tole pa bom. Jebat ga, vsi potrebujemo zrak. Bellamy Brothers ne potrebujemo, Bonnie Tyler tako-tako, zrak pa.