Piše: Matej Krajnc

Hiša poezije – Poetikonove lire, 2020

“Lahkomiselno je legati v lahko noč,” zapiše Marko Kravos v najnovejši zbirki. In na hrbtni strani platnic najdemo verze: “Naj na tvojem obličju / ostanejo usta! // Brez ust bi bila slepa. / Brez oči bi bila nema. // Rišem te v oblak nad sabo, / da ne bi bila tako sama.” (V dvoje) Intimni in družbeno-intimni trenutki poetike Marka Kravosa v pričujoči zbirki nadaljujejo svoje nagovarjanje sebe in bralca, stopajo po vijoličasti poti matičnega voska, ki je tudi strukturno zanimiva zbirka. Že podnaslov napove to strukturo: pesmi in beležke.

Pesmi v štirih razdelkih, ki konceptualno tudi z naslovi segajo od jutra do noči, so postavljene z naslovom v levem kotu takoj po koncu pesmi, na svoji levi strani pa imajo neke vrste komentar, ali, kot pravi pesnik sam, beležke. To jim daje dodatno (ali drugo) kontekstualno noto in v eni od teh pesnik zapiše tudi avtopoetično izjavo: “Ni dobro, da besedni umetnik razlaga, kako in kaj z besedo. Naj si s tem služijo kruh ob leposlovju drugi. Veščina in gradivo morata preiti v kri, naj ju opravljajo samodejne mišice, kot dihanje. Literarnost je znak snetljivega zrnja. Pri izbiri zrnja zaupaj svojemu nosu.” Je to napotek ali zgolj ugotovitev? Ali oboje? Kravos ponavadi ni didaktičen, zlasti ne brez ironije, a pričujoči zapis bržčas služi tudi kot lastna opomba, čemu sploh (ali še vedno) počne, kar počne. Čemu je vredno in čemu je vredno pisati in ustvarjati, čemu je to “kot požirek vode” in ne prisiljen proces, ker je bodisi čas za novo zbirko bodisi želi pesnik nekaj dokazati drugim bodisi bi rad potrdil svoje mesto v literarni zgodovini bodisi namignil stroki. Ne, pesmi, ki pridejo “izpod vek”, pridejo dejansko “izpod vek”, “sve je ostalo varka”, kot je svojčas pel Ivo Robić. In komentarji ali beležke v knjigi beležijo “dihanje” pesmi. Bodisi kot avtopoetični ali drugi drugačni zapiski, ki ne odjemljejo grehov sveta. Potrdijo pa, da je pesem brez greha.

Kravosov matični vosek je torej pesem sama. Pesem, ki priteče, ko se je morda ne nadejaš, ko je ni, kadar jo želiš priklicati, ali pa morda pride tudi v tem primeru. “Lahkomiselno je lagati si,” zapiše pesnik. In v neki drugi pesmi doda: “Nebogljen sem, ko na pesem čakam.” In ko potujemo od svita čez noč v somrak, ugotavljamo: “Kraj rojstva se odmika, sesipa se. / Bliža se, bliža krájna krájina. // Živeti in biti doma med železnimi vrči, / kot partizan kolobariti k sklepni črti. // Z neumrljivimi željami, upi si biti nehote / sebi napoti. Meja je v tebi. Mera je v tebi.” (Nehote). Zbirki je pridana tudi bibliografija. In tik pred koncem še dva kratka zapisa: Pesnik bralcu in Pismo uredniku. Da ne ostane tozadevno kaj nedorečenega.