Piše: Melanija M. K. Lamerov

»Z. K.«

Ni mi bilo žal, da sem prevzel pobudo in Klavdiju kar direktno napisal, če me povabi na kozarec vina. Ko sem se tisto jutro zbudil in na drugi strani postelje videl obris Klavdijeva telesa ter se spomnil na vse najine trenutke, sem vedel, da je to moški, ob katerem se želim zbujati do konca življenja.

Čeprav sem si rekel, da ne bom preveč razmišljal in se ne bom ukvarjal s stvarmi, ki se me ne tičejo, si trenutka, ko se je ob meni in moškem, ki me je ogovarjal, kar naenkrat pojavil Klavdij, nisem mogel izbiti iz glave. Moški se je odmaknil od mene in ponižno sklonil glavo. Kar trepetal je, ko je zagledal Klavdija, ki je ves besen zrl vanj in zraven skoraj renčal. Skril sem se za Klavdijevo mogočno telo, ker mi moški ni bil všeč, instinkt mi je govoril, da je nevaren. Na trenutke se mi je zdelo, kot da me želi pojesti. V temi sem poiskal njegovo roko, da bi se pomiril. Klavdij je v trenutku zopet zarenčal, moški je počepnil in takoj začel pojasnjevati, kako mi ni želel nič hudega. Kot bi se sporazumevala brez besed, je moški v nekem trenutku ves prestrašen počasi izginil v temno ulico ob strani.

Minila sta dva dneva, odkar sva se s Klavdijem strastno in nepremišljeno poljubljala v kotu lokala kot kakšna dva najstnika. Danes me je povabil k sebi domov na večerjo. Na drugi strani stavbe, kjer je bil poslovni vhod, sem vstopil skozi velika mogočna vrata v avlo. V dvigalu sem pritisnil na edini gumb, ki je bil na izbiro. Bil sem malo nervozen, kot tipična zaljubljena oseba. Vrata dvigala so se odprla in izstopil sem na temačen hodnik z vinsko vijolično preprogo po tleh. Na koncu hodnika so bila vrata, ko sem jih pogledal, so se odprla. Zagledal sem Klavdija, pozdravil me je z nasmehom in me povabil naprej. Vstopil sem v ogromno stanovanje, opremljeno starinsko in domače, s pridihom narave. Na stropu so bili veliki stari tramovi. Usnjena sedežna je bila v oblikah, ki jih dandanes ne moreš več kar tako kupiti. Velika masivna jedilna miza je bila obdana s stoli, ki so bili oblazinjeni z usnjem. Vseeno je bilo stanovanje popolnoma sodobno. Dnevna soba in jedilnica sta bil nekako ločeni z ogromnim akvarijem, polnim pisanih rib vseh velikosti. Na steni je visela ogromna televizija, obdana z zvočniki in drugimi napravami. Kuhinja je bila črno-rdeča, polna najnovejših aparatur. Kopalnica je bila naravnost čudovita, na sredi je stala velika kopalna kad. »Ti je všeč, a?« je vprašal Klavdij, ko je opazil, kako me je prostor prevzel. »Čudovito stanovanje imaš,« sem odgovoril. Prijel me je za pas in me potegnil k sebi. Poljubil me je in z roko zdrsel po mojem hrbtu. Potem me je odpeljal v zadnji prostor. Spalnica. Ogromna postelja, ob strani usnjen počivalnik. Vrata, ki so vodila v omaro. Zelo prostorna, na tleh debela preproga, ki je kar vabila, da bi se polegel nanjo. Na stropu luč, ki je visela na štirih debelih vrveh, sestavljena iz štirih koncev, na sredi pa združena v nekakšen stolp z zarezami, ki je prostor napolnjeval s čudovito svetlobo. Nevede sem zagodel, ko sem pomislil, kako me bo enkrat vzel v tej spalnici. Kot bi prebral moje misli, mi je rekel: »Za vse bo prišel čas.«

Natančno pogrnjena miza. Vino v kristalnih kozarcih. Na krožniku ravno prav pečen kos mesa in zelenjava. Ter sladica, čokoladna torta. Zagledal sem se v akvarij in ribice, ki so plavale sem in tja. Tako pomirjeno sem se počutil, ko sem jih gledal. »Pomirjajo, a ne … že leta ga imam, najmanj zahtevne domače živali …« je komentiral Klavdij in na mojo roko položil svojo dlan.

»Kam pa vodijo tiste stopnice?« sem vprašal radovedno, ko sem v kotu dnevne sobe videl lesene stopnice. »Na teraso in v mojo delovno sobo,« je odgovoril.

Prestavila sva se na sedežno. »Zan,« mi je rekel Klavdij mirno in me prijel za roko. »Zan,« sem ponovil in se nasmehnil. Všeč mi je bilo, nihče me ni tako klical. »A mi zaupaš?« je vprašal direktno. Pokimal sem. Zaupal sem mu, od prvega trenutka, ko sem ga videl, čeprav sem bil drugače do ljudi zelo nezaupljiv. On je imel nekaj v sebi, navdajal me je z občutkom varnosti. »Ja, zaupam ti,« sem še naglas podkrepil svoj odgovor. Iz žepa je potegnil stekleničko z žarečo vijolično vsebino. Položil jo je v mojo dlan. »Spij njeno vsebino,« je dodal. »Ali bo vplivala name?« sem vprašal. »Ne, nate ne bo vplivala. Le jaz … bolj varen boš, lažje ti bom pomagal,« je pojasnil. Tekočina je bila iste barve kot njegove oči. Nežno sem odvil pokrovček in vso vsebino brez premišljanja spil. Ni imela okusa, le topla je bila. V trenutku sem začutil, kako se je razlila po mojih žilah po vsem telesu. Ko je dosegla srce, sem trznil. Klavdij me je pogledal, njegove oči so se prižgale, zažarele. »Si okej?« je vprašal zaskrbljeno. Pokimal sem. »Ja, okej sem« sem odgovoril. Kot bi si oddahnil, me je pobožal po licu. »Drugi niso tako odreagirali na tvoje zvarke?« sem vprašal v hecu. Resno me je pogledal in odkimal. »Ni drugih, samo ti si ga dobil, samo ti ga lahko dobiš, zvarek je del mene … zvarek je darilo,« je pojasnil.

Pograbil sem kozarec z vinom in naredil požirek. Ko sem ga odložil, nisem dobro precenil in sem s kozarcem treščil v rob mize. Kozarec se je razbil, še sreča, da je bil prazen. Hitro sem pobral kos stekla, preden je Klavdij prinesel krpo iz kuhinje. Urezal sem se, iz prsta mi je pritekla kri, ki je kapnila na mizo. Klavdij je vse spustil iz rok in pokleknil pred mano. »Tvoja kri …« je rekel s tresočim glasom in moj prst potisnil v svoja usta. Obliznil ga je, pocuzal kapljico moje krvi. »Vidiš, to je pravo naključje, ranil si se po pomoti in tako je sedaj zvarek zapečaten,« je rekel mirno in me poljubil. Nič mi ni bilo jasno, ko sem pogledal svoj prst, ureznine nisem več našel.

Torkov šopek je bil ta dan izredno poseben. Naključno so se v rastlinjaku znašle posebne cvetlice, ki so se z mojo pomočjo združile v edinstven del umetnosti. Tokrat je Klavdij želel, da ga dostavim jaz osebno, naravnost v njegovo pisarno. Vanesa me je vljudno pozdravila, vendar sem čutil, kako sta iz nje kipeli jeza in zavist. »Pozdravljen, Zan,« je rekel Klavdij, ko so se vrata pred mano odprla. Kako zanimivo, vsa njegova vrata so se odpirala na senzor, očitno mu je bilo to všeč, sem si mislil. Nasmehnil se je in vstal. »Tja ga postavi,« mi je rekel in pokazal na veličastno stekleno mizo. Zagledal se je v šopek, poduhal cvetlice. »Čudovit je,« je rekel in me objel. Vrata za nama so se nenadno zaprla. A nisem imel časa, da bi kaj komentiral. Potegnil me je k sebi in me strastno poljubil. »Všeč si mi v teh delovnih kavbojkah na naramnice,« je dodal, se nasmehnil in me prijel za rit.

Čeprav sva bila oba s Klavdijem kar zaposlena čez ves teden, sva vseeno vedno našla čas, da sva se videla. Zazvonil mi je telefon, oglasil sem se. »Kaj počneš danes?« me je spraševal Klavdij. »Popoldan prideta na obisk Ian in Shaia, potem imam pa čas,« sem odgovoril. »Dobro, pridem k tebi,« je pohotno odgovoril in prekinil.

»Kaj si tako zamišljen, Zander?« me je vprašal Ian in se zraven zarežal. »Spoznal sem nekoga,« sem rekel resno. »Kaj to pomeni?« je vprašala Shaia. »Da sem spoznal nekoga, Klavdij mu je ime … že nekaj časa se videvava,« sem odgovoril. »Kaj? In ti nama šele sedaj poveš …« se je razjezila Shaia in Ian je dodal: »Fak, potem ti mora biti res všeč.« Sramežljivo sem se zarežal. »Ja, všeč mi je, zelo mi je všeč,« sem pojasnil. »Potem pa nazdravimo,« je rekla Shaia in dvignila kozarec penine. »Kdaj ga bova spoznala?« je vprašal Ian. »Ko bo čas za to …« sem odgovoril. »Stavim, da pride potem k tebi, zato si pa rekel za tako zgodnjo uro,« je ugibala Shaia. »Točno, ja …« jo je podržal Ian. »Se bova pa v grmovje skrila,« je predlagala Shaia in vsi trije smo se zasmejali.

Denali je nenadno vstal in veselo stekel proti vhodnim vratom, preden je zvonec sploh uspel zazvoniti. Za njim je šel še Paco. Nikogar nisem pričakoval, Ian in Shaia sta se le spogledala. Vstal sem. »Kar naprej,« sem glasno rekel in zavil na hodnik, na katerem je že stal Klavdij. Oba psa sta ga pozdravila in veselo skakljala okoli njega. »Zan, nikoli nikogar ne povabi v hišo, dokler ne vidiš, kdo je,« je resno rekel in se zazrl v moje oči. Pomislil sem, nekako je imel prav, čeprav sem zaupal psoma. Pokimal sem in se stisnil k njemu. Poljubil me je na čelo in potem poiskal moje ustnice. »A tako daleč sta že?« je v hecu rekla Shaia, ko sta z Ianom stala za nama in naju opazovala. »Prej sem končal z delom, upam, da ti je prav,« je rekel Klavdij in počakal na moj odziv. »Super je,« sem odgovoril, ves navdušen, in ga predstavil Ianu in Shaii.

V roke mi je pomolil vrečko, ki je prej sploh nisem opazil. »Prinesel sem nam nekaj za prigrizniti,« je rekel Klavdij, ko sem na jedilno mizo zložil vse škatlice, polne različne tajske hrane. »Mi je že všeč,« je rekla Shaia in pogledala Iana. »Kaj pijete, družba?« je vprašal Klavdij in se zazrl v prazno steklenico penine. »Jaz karkoli,« je odgovoril Ian. »Jaz bom mangov sok,« sem rekel in pograbil sok iz hladilnika. Ob Klavdiju sem bil že brez alkohola dovolj omotičen in opit. Klavdij je vstal in odprl očetovo vitrino, s pogledom je preletel steklenice in izbral vrhunski sladki rizling, ki se je odlično podal k tajski hrani.

»Všeč mi je, tako sproščen si ob njem in nasmejan, iskreno nasmejan,« mi je rekel Ian, preden me je objel. Shaia ga je že čakala pred vhodnimi vrati. Veselo sta mi pomahala in odkorakala proti avtu.