Piše: Matej Krajnc
Island/Universal, 2020
Zanimivo je, ko se ob takile obletnici zaveš, da U2 že dvajset let niso naredili vsaj delno spodobnega albuma; v resnici je to obdobje še daljše, tam od 1991, ko je bil Achtung Baby zadnji album, ob katerem bi še lahko rekli: ok, Rattle And Hum leta 1988 pa tisti, ki je dejansko ves čas držal konsistenco in bil zanimiv tudi sicer. Potem U2 niso več ustvarili ničesar, kar bi upravičilo njihov status, še več, v zadnjih letih so si ta status pridno zbijali. Pričujoča plošča je bila leta 2000 nekakšen “vmesnik”, ki je stal med povprečno Pop in povprečno How To Dismantle An Atomic Bomb, ko nam je postajalo jasno, da U2 postajajo nekaj iz preteklosti. Pa ne da bi bili zanič, le relevantni so nehali biti. Obračali so stare obrazce, delali povprečne pesmi, se silili na iTunes in pozabljali, da sicer so inštitucija, a da to še ne pomeni, da je vse, kar pride iz njihove tovarne, vredno pohvale. Niso edini, podobno v zadnjih letih razmišljata tudi Springsteen in McCartney (med drugimi), kritiki pa se pustijo prepričati. Prav.
Če bi zapisali, da je tale album nekakšna resnična pop plošča U2 in zato morda vsaj po tej plati zanimivejša od vseh, ki so prišli po Achtung Baby in potem po letu 2000, bi bili blizu resnici. A vendar – je to dovolj? Sta pesmi kot Stuck In The Moment in Beautiful Day nekaj, kar bi pomenilo nov korak v ustvarjanju ali diskografiji? Kaj pa vemo; U2 so s tole ploščo zgolj pokazali, da znajo napisati tudi čisti, a ne zares potrošni pop(rock) in z njim biti malce bolj prepričljivi kot sicer. In potem nekje vmes navržejo Kite, ki vsaj nekolikanj izstopa, medtem ko zgoraj omenjeni pesmi postaneta uspešnici. In potem sta prišli še Elevation in Walk On. U2 ostanejo v sedlu in si pripravijo platformo za nadaljevanje. In ja, U2 so dober pop bend. Konec osemdesetih pa so nehali biti dober rock bend.
Na pričujoči jubilejni izdaji, ki jo dobite tudi na vinilu, je zraven še nastop v živo: Boston 2001. Če kupite razširjeno različico, dobite 32-stransko trdo vezano knjigo, 39 dodatnih komadov, med katerimi bo v oči zagotovo padla navedba Don’t Take Your Guns To Town, predelava uspešnice Johnnyja Casha iz leta 1958, a kultna pesem v rokah U2 postane dogočasna pop-reggaejevska ekshibicija in izgubi večino udarnosti, duhovitosti in tragičnosti iz izvirnika. Drži pa, da so se je lotili drugače. V zbirki “super-deluxe” so še nekateri drugi outtakei s snemanj, pa koncert in enajst remixov. Izdatna doza za vse pristaše/inje, ki morda izvirnik že imajo in želijo polnejši vpogled v tisto obdobje, pa tudi za vse, ki U2 odkrivajo na novo.
Ena najbolj spevnih plošč U2 iz post-achtungovskega obdobja ima torej novo življenje, arhivi so vsaj do neke mere počiščeni in pesmi lahko v novih kontekstih dobijo nove pomene in življenja. Denimo Stuck, ki kar nekako aludira na leto 2020. Ga bo res konec, ko mine 31. 12.? Bo novo leto prineslo čudež? Bržčas ne, a vsemu navkljub nam ostane glasba. Pobrskali bomo po starih ploščah U2 in popotovali po jugu ZDA. In še kje. Pričujoče obeležje komercialno uspešnega poglavja iz 2000 pa gre v arhiv. Morda iz njega kdaj še poleti kak zmaj.