Dolly Parton: A Holly Dolly Christmas

Piše: Matej Krajnc

Butterfly, 2020

Dolly ima rada božič in tole ni njen prvi božični album, je pa prvi po dolgem času. “Letos ne bo božiča, kot smo ga vajeni,” je povedala, “pa sem zato šla v studio!” Zametek plošče se je začel že leta 2009, ko je Dolly objavila Comin’ Home For Christmas. Letos avgusta pa je napovedala novo božično kolekcijo, ki je bila od avgusta na voljo za prednaročilo. In kaj slišimo na plošči? Nekaj novih avtorskih pesmi in nekaj standardov, narejenih v maniri pop country štimunge z nekolikanj bluegrassovske/westernswingovske začimbe tu pa tam. Povabila je nekaj gostij in gostov – tu je Miley Cyrus, pa Michael Bublé, Jimmy Fallon, Randy Parton, Mileyjin oče Billy Ray in starosta Willie Nelson v najboljšem trenutku albuma, pesmi Pretty Paper, ki jo je Willie napisal leta 1963 za Roya Orbisona. Tudi Miley je dobra kot ponavadi, le komad je preveč pop za dobro voljo. Da o Michaelu, ki se spet zaman trudi biti Bing in Frank, ne govorimo; tega Dolly res ne bi bilo treba, toliko drugih opcij za gostovanje je. Lahko bi denimo povabila Pokeya LaFargea, Dalea Watsona, St. Vincent in še koga, da bi album zvenel manj pocukrano. A Dolly noče biti edgy, narediti hoče standardno cedeči se božični album, kar ji je tudi uspelo. Saj ne rečem, da se povabljeni/e ne zabavajo, feeling albuma je ves v praznovanju in dobri volji, a saj veste, kako je pel Roger Miller: roses are red, violets are purple, sugar is sweet and so is maple syruple.

Čisto možno je, da sem stari Grinch, a dvomim, da bodo pesmi, kot so Christmas Is, Christmas On The Square ali You Are My Christmas izpod Dollyjinega peresa postali novi standardi. Morda pa, kdo ve, v teh časih. Circle Of Love je takisto posladkana do nezavesti, a ima nekakšen otožen podton, kot nekaj iz Levjega kralja, prav slišim jo v kaki risanki ali filmu. Morda se je to že zgodilo, kaj vem. Zveni kot himna, ki je ne bi poslušali dvakrat, a Dolly se potrudi, da ne poje preveč afektirano, a saj ji tudi ni treba, za njo je cel zbor. Proti koncu albuma srečamo izvedbo standarda I Saw Mommy Kissing Santa Claus, ki je poleg Williejeve pesmi edini resnični “stari” standard na plošči. Ta se zaključi z Mary, Did You Know. Če bi se te lotila bolj bluegrassovsko, bi to bil učinkovit zaključek, ki bi v ustih pustil okus po letu 2020, tako pa ga zapakira v pop balado. Kaj torej reči? Sladkobna božična plošča, ki pa jo je vseeno lažje poslušati kot kaj drugega, kar je nastalo letos za božič, denimo Carrie Underwood ali Maddie & Tae. Prvi božični album je posnela tudi Meghan Trainor, a ko v iskanju miru in spokoja na gramofon položimo “očitne izbire” – Franka, Deana, Elvisa, Binga, Satchma, Ello, Peggy Lee, Nata Kinga, Freddyja Quinna, Watsona, Stevensa in podobne, ugotovimo, da novih božičnih plošč, kot nastajajo zdaj, dejansko niti ne potrebujemo. So pa na voljo, mi pa starokopitni. Jebat ga! Dolly, vesele praznike! Nazdravimo s teboj in Williejem!

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.