Piše: Matej Krajnc

Sanje, 2020, zbirka Tigr

Počasi zapuščamo leto 2020 in vozimo v 21, ko upamo, da bo vendarle konec politikantstva in nedomišljenih ukrepov, ki z nepotrebnimi lockdowni in zdaj še s klici k bržčas kmalu prisiljenemu cepljenju z nedorečenimi cepivi uničujejo svet in njegovo družbo. Svet, kakršen je bil, je spremembe potreben, o tem ni dvoma, vendar ne tako in ne na tak način. Popolno razčlovečenje družbe in ustvarjanje paranoje ni noviteta; kje pa, zgodovina se ponavlja, vendar pa je zaskrbljujoče, da si v 21. stoletju “gospodarji sveta” in “masters of war” izmišljajo vedno bolj strašne načine za kovanje profita na upognjenih hrbtih ljudi. Če je jedrska konica v tem hipu morda malce kočljiva, tuhtajo, vam bomo pa prepovedali izhod iz hiše, ako se ne boste cepili. Ali vsaj testirali. In spustili denar v naš žep. V ozadju vsega tega se dogajajo politični premiki, s katerimi se na oblast spet povzpenjajo vse bolj ekstremne desničarske opcije; te nočejo descartovskega človeka, pač pa ovco, ki jo lahko zapreš v stajo, nakar si razdeliš njeno volno. Dogajajo se sicer tudi drugi premiki, a so še prešibki, da bi šteli v svetu, na katerem vlada strah. Za zdaj. Postajajo pa vse glasnejši.

Ne morem zagotovo govoriti o tem, kako je drugod; iz Londona sem “ušel” marca letos, doma pa naletel na neverjeten kaos duha in degradacijo intelekta. Tako pač mora biti, če hočeš na prestolu (ki si ga nisi prislužil z demokratičnimi volitvami, pač pa z nekaj servilnostmi takih, ki jih narod očitno plačuje za to, da mu vselej skočijo v hrbet) imeti mir. T. i. “pandemija” je prišla kot naročena za “pandemijo” oblasti, ki seveda dobro ve, kaj mora početi v takih in podobnih primerih. In ker ljudje niso bili čisto tiho, je oblast začela biti živčna, zelo živčna. Njene brezsramne miškulance za zaprtimi vrati so prihajale na dan druga za drugo, ko pa je “v imenu epidemije” ljudstvu vrgla par bonbonov, so se izkazali za zelo grenke. Ljudje so začeli biti predrzni, kolesarili so, na vrtu Društva pisateljev so organizirali protestne literarne večere, skratka niso dali miru, čeravno jim je bilo to zapovedano. Nato je prišla jesen, hladno vreme in z njim možnost za dokončno dehumanizacijo v obliki “ukrepov”, ki jih poznamo iz vojn, nikakor pa ne iz obdobja prehladov in virusnih obolenj, ki so med nami od nekdaj in bodo še v vsevdilj. Policijska ura, ki to uradno ni, zgolj omejitev gibanja. A policija tega ne ve. Obvezne maske, tudi na prostem, kjer je svež zrak. Stisk roke že itak od pomladi velja za genocid, čeprav so vsepovsod razkužila. Ljudje si torej niso umivali rok. Kašljali so drug v drugega. Vsa ta stoletja! Neverjetno! Ustavno sodišče se je začelo oglašati, a premalo odločno. Oblast se je odločila, da je ne bo nič več ustavilo. In o vseh teh vprašanjih piše Andrej Detela v pričujoči knjigi, ki je poleg Terškove verjetno najpomembnejši dokument specifičnega časa. Že v naslovu pove, da je cesar nag. Lahko o tem molčimo? Ne bi smeli! Sploh zdaj, ko je država večkrat mednarodno osramočena, ko smo pahnjeni ne v tretji, pač pa v petnajsti svet obrobja in maloumja, ko se časi enostavno morajo spremeniti. A politika jih ne bo, ne glede na to, kdo bo na vrhu. Če jih bomo, jih bomo tisti, ki politiko preživljamo. In zaradi katerih sploh obstaja. Tega se seveda ne zaveda. Še bolje: dol ji visi.

Izid Detelove knjižice je pomemben dogodek, v njej odločno, razumno in povedno analizira dejansko stanje in se do njega tudi odločno in razumno opredeli, seveda z argumenti. Kar je dragoceno, saj dandanes argumenti ne zaležejo več kaj dosti. Tisti, ki jih izrekajo, so bodisi “komunisti” bodisi “teoretiki zarote”. Kar pomeni, da jih moramo tembolj glasneje izpostavljati na vseh ravneh. Brati. In se izobraževati. Kako je že rekel nek državnik, zdaj demoniziran, ne brez napak, a v svetu spoštovan in cenjen: kdor kaj zna, bo lahko koristil domovini. Domovina ignorantov ne potrebuje. Če prosperirajo, gre domovini slabo. In še ene modrosti se spomnim, ki mi jo je večkrat predočeval pokojni oče: boj se neumnih in hudobnih. Kaj pa, če taki držijo v rokah vajeti sveta, oče?