Piše: Matej Krajnc

Ko sem Mojzesa zadnjič srečal v mestu – na kolesu, kot ponavadi – je bilo tam nekje 2017 ali v drugi polovici 18, ne vem več natančno, verjetno pa 17. Izmenjala sva par besed, nato je odhitel naprej. Danes je v javnosti odjeknila novica, da je umrl. Devetdeset pestrih in zanimivih let, ko je ob Adamiču, Robežniku, Stiasnyju in nekaterih drugih postavljal temelje slovenski popevki, ne samo kot skladatelj, pač pa tudi kot vodja ansambla, aranžer in tako naprej. Še prej je bil zraven ob povojnem preporodu slovenskega in jugoslovanskega jazza. Zadnja leta je preživljal bolj v ozadju, a hej, CV je bil dovolj bogat in zapolnjen, da si je to lahko privoščil. Podpisal je čeden kupček evergreenov, ki v sodobnih različicah ne ostajajo zgolj artefakt iz preteklosti, pač pa svojo brezčasnost vedno znova posodabljajo v sedanjosti. Od Zemlja pleše preko Poletne noči do Ribiča in naprej; saj ni potrebnih preveč besed! Tudi naš zapis ne bo dolg. Z Mojzesom se ne bova več srečevala na ulici ali hodnikih Radia Slovenija, še naprej pa ob poslušanju plošč in razmišljanju o naši glasbeni zgodovini! Počivaj v miru!