Piše: Matej Krajnc

Kulturni center Maribor, 2021

Zgolj najbolj nedojemljivim ta hip še ni jasno, za kaj pravzaprav gre pri t. i. pandemiji covid-19. Bolj ko gledamo okrog sebe, bolj se svet, skorajda v celoti, spreminja v veliko represivno “krizno žarišče”, kjer ne politiki ne t. i. “stroki” (tisti frakciji, ki sploh sme spregovoriti v javnosti) ni več mar za ljudi. Osnovne človeške pravice se “v imenu pandemije” kršijo na vsakem koraku, a tokrat ne pomaga več niti beseda ali dejanje upora: oblastniki lepo pokličejo vojsko, policijo, oborožene enote in na klice po razumu odgovarjajo z nasiljem. Poleg tega vsakogar, ki samo za kanček podvomi v njihov prav, razglasijo za “zanikovalca virusa”, “anticepista” in “teoretika zarote”. V časih, ko denimo celo nekateri “izumitelji” PCR-testov priznavajo, da gre pri utemeljevanju okužb za skoraj docela nezanesljivo sredstvo in da je nabijanje številk v medijih pravzaprav povsem nerealno, se “novi svetovni red” slepo, brez trohice sočutja, poslužuje taistih rekvizitov in vztraja pri svojem. Večina smrti, ki jih pripisujejo novemu koronavirusu, še vedno ni pojasnjenih in nihče ne čuti potrebe, da bi se to zgodilo. Kar je še huje: situaciji ni videti konca. Prihajajo menda novi sevi, mutacije, napovedujejo se nove pandemije, hujše od obstoječe. Ljudje pa nemo stojijo v vrstah za testiranje (ki ga že vnaprej razglasijo za nezanesljivega, kar se v praksi tudi hitro pokaže, a hej – nikome ništa, kot so včasih rekli) in pustijo, da se jim javno odvzema še zadnjo trohico dostojanstva. Junaško se prijavljajo za cepljenje s cepivi, ki po nekdaj veljavnih strokovnih merilih sploh niso zares preizkušena in vse tiste, ki pravijo, da se na tak način pač ne bodo cepili, oklicujejo za egoiste, medtem ko gospodarji grozijo s sankcijami: cepilni potni listi, prepovedan vstop v to in ono ustanovo/trgovino/državo, javna graja in oglobljevanje … Upora je še vedno premalo, ker je v zraku pač virus, kajne, kaj pa vemo, pomislijo ljudje in so raje tiho. Oblastniki vmes ugrabljajo države in počnejo vse tisto, kar nekoč, v dobi pred novim koronavirusom, ne bi šlo tako neopaženo mimo oči javnosti. Tu pa tam se v javnosti pojavi kakšna dragocena knjiga, denimo Andreja Detele, ki brez strahu opozori na to, da je pandemija pravzaprav spreten (socio)političen projekt, a taki poskusi izzvenijo, ker mediji o njih molčijo. V času, ko pozabljamo, kaj se je pravzaprav dogajalo pred covidom-19, je nujno vzeti v roke tudi pričujoči zbornik, ki govori o migracijah in beguncih v “novi dobi”. Ti so še pred poldrugim letom predstavljali vrhunec “krize Evrope”, ki ni vedela, kaj naj z njimi. In kam. Postali so simbol vedno večjega razčlovečevanja, (neo)ksenofobije in naraščajočega fašizma v družbi, ki se je v dobi covida-19 razmahnil do neslutenih širin, ne da bi se jasno povedalo, za kaj gre. Begunci in migranti so v vse bolj ultradesničarskem evropskem okolju postali eni glavnih pri/prenašalcev “novega virusa”, nevarnost, ki je prišla prav v populističnih govorih velikih novodobnih vladik: vidite, migranti so tisti, ki vam bodo prinesli virus.

“Varni smo le, ko smo lahko varni vsi”, je glavna premisa knjige, ki je pred nami. Osnovna etična človeška drža torej, ki dandanes v času sumljivih zdravstvenih in političnih dogajanj vse premalo slišana tiči nekje v ozadju. In če je že prej veljalo, da so migranti/begunci grožnja, so zdaj (kot mnogi med nami, le da še bolj intenzivno in brez trohice sramu) postali zgolj kolateralna škoda. Sociologinje Simona Zavratnik, Anja Zafošnik, Špela Vovk, Špela Perner, Klara Andlovic in Sanja Cukut Krilić se s problematiko migrantov ukvarjajo že dlje časa, a lani aprila so v luči karanten kot kolektiv blogerk začele pisati bloge o dejanskem stanju. Svoje zapise so uredile konec leta 2020, ko je bilo že jasno, da se bo svet po krajšem sproščenem obdobju spet zaprl. Zapisale so, da gre za obravnave “ljudi na poteh”: migrante, ki so ujeti na mejah, begunce, ki so se spremenili v nevidne ljudi, delavce, ki morajo ves čas prehajati meje in so najbolj na udaru “novega reda sveta”. In bodimo si na jasnem: zdravstvena kriza vsekakor obstaja, a ne toliko neposredno empirično kot v obliki (ne)pripravljenosti ponuditi pomoč vsem na enak način in se upreti dobičkarjem znotraj lastnih vrst; ti so seveda tisti, ki so “zanetili” tisto resnično nevarno, politično pandemijo in ki zdaj hitijo s cepivi. Politika in nekateri denarniki, ki stojijo za njo, v takem stanju pač vidijo še marsikatere druge priložnosti. In ko se na družabnih omrežjih na veliko obkladajo z besedičenjem in razpihovanjem sovraštva, se to sovraštvo iz teorije vsak dan prenaša v prakso na empiričnih tleh. Pričujoči zbornik opozori na nekaj ključnih takih problemov, med drugim tudi na krizo “političnih strani” ali “polov”, kjer se distinkcije brišejo: desnica koraka ob levici, ki je pasivna in apatična. Vemo, zakaj, a če povemo na glas, smo spet teoretiki zarote. In tako naprej. Svet pa dirja po svoje.

Nekateri zapisi v zborniku že z naslovi govorijo zelo neposredno, kar je prav: “Kaj pandemija covid-19 pomeni za begunce po svetu?”, “Oldboysi, zataknjeni v letu 1991 (komentar k občinskim mejam)”, “Koronasovraštvo: kaj pa vprašanje rasizma v zdravstvu” itd. Odpirajo se vprašanja, ki v 21. stoletju sploh ne bi smela več biti vprašanja. Zapisi o ksenofobiji in rasizmu so v pričujoči knjigi še posebej dragoceni: ni bila Evropa po 2. svetovni vojni utemeljena v boju proti tem rečem? Kje je moderna, sodobna Evropa (in preostali svet), ko zašuštijo provizije? Koga žrtvuje brez trohice slabe vesti? I, koga: vse nas, zlasti pa najbolj ranljive med nami. In o tem se bo treba čimprej pogovoriti na glas in odkrito. Ne s populistično polarizacijo na te in one, anti in pro, pač pa v luči upoštevanja ustav in osnovnih pravic. Virus (najsi bo tak ali drugačen) ni podlaga za teptanje teh osnov. Nikoli in v imenu nikogar ali ničesar. Virusi so vedno bili in bodo. Življenje pa mora teči naprej, dihati in živeti. Kar pomeni tudi: živeti in pustiti živeti. Tudi to bi lahko bila ena od temeljnih premis.