Vse najboljše, Elvis! – From Elvis In Nashville

Piše: Matej Krajnc

Sony Legacy, 2020

Elvis bi danes praznoval 86 let; glede na to, kako se dandanes obračajo leta (osemdeseta so nova šestdeseta in tako naprej), bi lahko še nastopal. Pričujoča zbirka se vrača v leto 1970, izšla je namreč ob petdesetletnici znamenitih nashvillskih snemanj, ki so bila do takrat Elvisova količinsko najbolj plodna, posnel je čez 30 novih pesmi, ki so jih nato pakirali v najrazličnejše albume in single. Kot je razvidno s fotografije na ovitku, je sodeloval z najvidnejšimi nashvillskimi glasbeniki, nekateri so bili tudi v njegovem bendu; med drugimi boste prepoznali Jamesa Burtona, Davida Briggsa, Charlieja McCoyja in producenta Feltona Jarvisa.

Ob izidu so se ponekod spraševali, čemu pričujoča nashvillska snemanja, tako produktivna, niso nikoli dosegla integritete še znamenitejših memphiških sessionov iz leta 1969? Odgovor je zelo enostaven: glasba enostavno ni bila tako dobra in tudi Elvisov vokal se je precej spremenil. Na spisku memphiških snemanj boste težko našli kak slab komad, zgodila so se po tisti srečni TV-oddaji, ko je Elvis želel popraviti vtis, ki ga je naredil z večletnim snemanjem povprečnih ali podpovprečnih filmov. Leta 1970 se je zdelo, da ta volja že počasi popušča, pa tudi Elvis se je po uspehu koncertov v Vegasu leta 1969 očitno odločil, da noče biti “rough” integritetni rocker, o čemer so pričala memphiška snemanja, ampak nekakšen malce udarnejši klon Engelberta Humperdincka, vsestranski entertainer, ki bo snemal pop balade, rokenrol in njegove derivate pa v glavnem pustil za seboj, češ, treba se je zresniti. Ta pristop se je po letu 1970 vse bolj uresničeval, v Nashvillu pa mu je leta 1970 z nekaterimi izvedbami, ki so zvečine končale na albumu Elvis Country in kot posamične pesmi drugod, nekako vsaj za hip uspelo obdržati status roots-glasbenika. A že tu je pretiraval: izvedba Tubbove Tomorrow Never Comes je mogočna, dramatična, a pretirana, vegaška. Če bi jo posnel v slogu memphiških pesmi iz preteklega leta, bi obdržala precej več ostrine. Na singlih so končale zvečine pop balade: I’ve Lost You, denimo, pa Life (za katero je sam izjavil, da je dogočasna) in The Sound Of Your Cry. Znova je posnel standard Love Letters, ki se ga je lotil že sredi šestdesetih, pa There Goes My Everything, pesem Dallasa Frazierja, ki jo je proslavil Humperdinck, Bridge Over Troubled Water v mogočni, a prearanžirani različici, pesem Mary In The Morning z repertoarja Ala Martina, humperdinckovski valček This Is Our Dance, medli baladi Heart Of Rome in Sylvia in tako naprej. Najboljši trenutki snemanj so prišli v obliki nekaterih countryjevskih in bluesovskih standardov, ko se je mimogrede spustil v jammanje Got My Mojo Working Muddyja Watersa, pa izvedbe Funny How Time Slips Away Willieja Nelsona, Whole Lotta Shakin’ Goin’ On, ki jo je proslavil Jerry Lee Lewis in je bila pravzaprav edina predstavnica rokenrola na snemanjih, Little Cabin Home On The Hill Billa Monroeja, The Fool Sanforda Clarka, nabožne pesmi Only Believe ali countryrockovske I Washed My Hands In Muddy Water z repertoarja Charlieja Richa. A Mojo Working je namesto na singlu končala na medlem albumu Love Letters From Elvis, ki je izšel leta 1971, medtem ko so nekatere pesmi na objavo čakale tudi dve leti. Z nekaj spretnosti bi pri Elvisovi založbi iz najboljših izvedb lahko sestavili soliden album, ne tako močan kot From Elvis In Memphis (1969), a boljši, kot je bil prosluli že omenjeni Elvis Country (1971), ki sodi med njegove boljše plošče iz tega obdobja, in vsekakor boljši kot That’s The Way It Is (1970) ali Love Letters From Elvis. Leta 1970 so namreč naredili koncertni dokumentarec That’s The Way It Is, v njem prikazali evforijo ob Elvisovih vegaških nastopih in na album pokopali mnogo balad z nashvillskih snemanj.

Težava je bila tudi v tem, da je Elvisu okrog leta 1970 začel pešati glas. Tega sicer ni nihče nikoli naravnost priznal in tudi dandanes se o tem ne govori, da ni tako, pa se dokazuje s koncertnimi izvedbami nekaterih balad, kot sta nabožni Why Me, Lord ali How Great Thou Art. A prav na teh posnetkih se sliši, da je Elvis ugled pevca reševal s pretirano napihnjenim petjem, ob katerem je bilo poslušalcu že malce nerodno; njegova želja postati Mario Lanza se ni uresničila, glásu pa bržčas ni koristilo kajenje znamenitih tankih cigar, s čimer je začel že v poznih petdesetih, pa tudi njegova ljubezen do “medikamentov” s številnimi stranskimi učinki verjetno ne. V šestdesetih se mu je glas spremenil vsaj trikrat, kar je pri pevcih sicer lahko tudi čisto običajno, a ko poslušamo nekatere filmske pesmi po letu 1964, slišimo, da ga daje intonanca, v sedemdesetih pa se je ta oslabljenost stopnjevala, čeprav je bil takrat šele v poznih tridesetih in zgodnjih štiridesetih. Slog petja je takisto popolnoma spremenil: riteminbluesovsko grmenje, ki je zaznamovalo najboljše izvedbe petdesetih in konca šestdesetih, se je spremenilo v skoraj jamrajoče vegaško baladno petje, kjer je, kot smo že ugotavljali, pretiraval z bombastičnostjo na račun pojemajočega glasu.

Od kod pri Elvisu tolikšna ljubezen do sloga in repertoarja Engelberta Humperdincka je vprašanje, o katerem bo treba še razmišljati, zlasti ker je bilo v tistem obdobju precej drugih, ostrejših pevcev balad, med drugimi Tom Jones, od katerega je Elvis po letu 1969 prevzel marsikak odrski manirizem. A pričujoča nashvillska snemanja ostajajo obeležje zadnjega Elvisovega resničnegha studijskega angažmaja; kmalu zatem se je studia naveličal, marsičesa drugega pa tudi. Naj torej ostanejo najboljše izvedbe, tale zbirka pa prinaša veliko gradiva, prej razsejanega po raznih kompilacijah, ki bo zagrelo zbiralce in pristaše. A tudi vsi drugi ljubitelji glasbe lahko prisluhnete, kaj se je dogajalo v Nashvillu leta 1970, tako na zgoščenkah kot na vinilu. Vse najboljše, Elvis!

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.