RCA Legacy, 2021
Piše: Matej Krajnc
Memphiško snemanje leta 1969 in prvo nashvillsko v letu 1970 sta obveljali za Elvisovi najbolj plodni snemanji. Medtem ko je prvo rezultiralo v njegovi najbolj udarni, relevantni in kakovostni glasbi, kar jo je ustvaril po letu 1956, je drugo ostalo v spominu kot najplodnejše, saj je v najkrajšem času posnel največ mastrov. Kakovost in relevanca izbora/vokala pa sta že v letu 1970 začeli pešati. RCA je posnetke iz tega leta pred kratkim obelodanila v zbirki Elvis In Nashville, ki naj bi nekolikanj rehabilitirala to obdobje, a je kvečjemu še bolj nazorno pokazala, kje se je Elvisu začelo zatikati. Leta 1971 se je vrnil v Nashville na svoje predzadnje “resno” snemanje (zadnje se je izvršilo leta 1973 v memphiških studiih Stax) in spet posnel večjo količino pesmi, ki so izhajale na malih in velikih ploščah vse do leta 1973. Med drugim naj bi se na teh snemanjih govorilo o “folk albumu”, ki bi nasledil “countryjevskega” s prejšnjih snemanj in Elvis je dejansko posnel precej pesmi v tem duhu, denimo Until It’s Time For You To Go, Help Me Make It Through The Night, The First Time Ever I Saw Your Face, Early Morning Rain in Dylanovo Don’t Think Twice, a projekt ni bil nikoli realiziran. Posnel je gradivo za tretji gospelovski album He Touched Me in za drugega božičnega Elvis Sings The Wonderful World Of Christmas, a oboje se v primerjavi s prejšnjimi tozadevnimi snemanji zdi nekako znaveličano, Elvis se sprosti zgolj v nekaterih spiritualih (Bosom Of Abraham) in bluesovskih božičnicah (Merry Christmas Baby). Že leta 1970 se je slišalo, da vokalno ni vse, kakor bi moralo biti, in tudi leta 1971 Elvis vokalno ni na vrhuncu, glas mu peša in zateka se v bombastičnost izvedbe, kot se to rado dogaja, ko določene druge lege, poprej adut pevcev, kakršen je bil tudi on sam, odpovedujejo poslušnost.
Pesmi, ki so nastale v Nashvillu leta 1971, so z izjemo nekaterih ciljanih projektov (že omenjena gospelovski in božični album) izhajale precej brez koncepta in brezglavo. Albumi, na katerih so se znašle, so v glavnem manj zanimivi od tistih, ki so izšli v letu 1969, ko je bil Elvis prepričan, da ne bo več pel nerelevantnih pesmi. A njegov okus se je od bluesa in countryja začel vse bolj obračati v (power) pop balade iz domene vegaških zabavljačev. Pesmi, kot so We Can Make The Morning, It’s Only Love, Love Me, Love The Life I Lead ali Padre, so izzvenele nezanimivo in prenapihnjeno – Elvis se je preveč trudil, a ni bil gromovnik kot Tom Jones in niti pop balader kot Engelbert Humperdinck, četudi je v sedemdesetih glede na repertoar in način izvajanja silno želel biti zlasti tisto drugo. Leta 1973 se bo pokazalo, da balada a la Girl Of Mine z Engelbertovega repertoarja enostavno ne deluje tako prepričljivo, ko ji Elvis da nekakšno kvazicountryjevsko štimungo.
Pričujoča zbirka na štirih cedejih in dveh vinilkah ponudi poglobljen uvid v Elvisova nashvillska snemanja iz 1971; povprečen ljubitelj glasbe si bo iz tega obdobja izbral drugo, manj poglobljeno kompilacijo, tale pa daje štofa glasbenim zgodovinarjem in zbiralcem, ki jih bo zanimalo vzdušje med snemanjem, pa kako je Elvis, ne da bi znal celotno besedilo, naredil bluesovski komad iz pesmi Lady Madonna, veliko pa je tudi posnetkov, ki jih slišimo brez nasnemavanj. Tisti, ki ste redni spremljevalci zbirke Follow That Dream in nekaterih drugih, starejših box-setov (denimo Walk A Mile In My Shoes), veliko tega že imate, a pričujoča zbirka je pregledna, remasterirana in bogato slikovno opremljena. Elvis leta 1971 ni bil več na vrhu moči, čeprav bi temu kdo oporekal, ni pa še povsem vrgel puške v koruzo, kar tudi nekaj šteje.
