Piše: Matej Krajnc

Rhino/Elektra, 2020

Aprila 2020 je John Prine postal ena prvih domnevnih žrtev novega koronavirusa med glasbeniškim življem; z ženo naj bi ga dobila na gostovanju v Franciji, vsaj tako se je govorilo, a resnica je, da je John Prine bil že dolga leta zelo bolan, nedolgo pred smrtjo so na srečo pravočasno preprečili še infarkt in verjetno bi ga pokopala že pljučnica. Seveda ne moremo vedeti, kaj se je v resnici zgodilo, saj bolnišnice že lep čas večino smrti pripisujejo covidu, ne da bi bili vzroki zares transparentni. A pustimo to. Izguba Johna Prinea je bila hud udarec za glasbeno sceno, ki ne prisega na instantnost, pač pa na brezkompromisen avtorski izraz; Prine je bil eden najpomembnejših nosilcev tega ognja vse od leta 1971, ko je izdal prvi album. Poštar iz Chicaga je postal kultna avtorska osebnost in pionir neodvisnega založništva v kantavtorskih vrstah, ko je na začetku osemdesetih, sit pogojev in pogodb založniških konglomeratov, z menedžerjem ustanovil svojo založbo in plošče prodajal po pošti in na nastopih. Založba Oh Boy se je z leti krepila in rasla, pod svojo streho sprejela tudi nekatera druga imena, nesluteni komercialni uspeh albuma The Missing Years pa je leta 1991 glavnemu protagonistu založbe omogočil tudi dodatno kontinuirano finančno brezskrbnost; poprej je preživel od nastopov in tantiem. Podobno komercialno injekcijo je dobil še enkrat, v zadnjih letih, ko se je zanimanje za njegovo glasbo spet večalo in kulminiralo ob izidu zadnjega studijskega albuma The Tree Of Forgiveness.

Albumi iz pričujoče zbirke segajo v obdobje 1978-1980, ko je John Prine zapustil okrilje svoje prve matične založbe Atlantic in se preselil k Asylumovcem. Pri tej založbi so bili med drugim Tim Buckley, Eaglesi, Emmylou Harris in Tom Waits. Prvi rezultat nove združitve je bila kritiško odmevna plošča Bruised Orange s pesmimi, kot so Fish And Whistle, There She Goes, That’s The Way The World Goes ‘Round in Bruised Orange (Chain Of Sorrow), ki so vse ostale v Prineovem repertoarju, v pesmi Sabu Visits The Twin Cities Alone pa je dal duška tudi svoji intertekstualno-nadrealistični plati, ki se je prikazovala že na prejšnjih albumih in ostala vsaj za podpisanega ena najboljših in najzanimivejših plati Prineovega avtorskega značaja.

Čeprav John Prine prvenca iz leta 1971 po avtorski moči ni nikoli več zares presegel, sta plošči iz let 1979 in 80 po krivici odrinjeni ob rob. Album Pink Cadillac iz leta 1979 je bil prvi, ki so ga kritiki raztrgali, in čeprav so se strinjali, da je naslednik Storm Windows iz 1980 boljši, je slaba kritiška luč (in prodaja) Prineovi karieri škodovala. Kar zadeva albume, je molčal do leta 1984, ko je pri že omenjeni lastni založbi izdal svoj prvi neodvisni album Aimless Love. V resnici pa album Pink Cadillac ni bil slab – na njem je Prine pokazal svoje rockabillyjevske korenine, album je snemal v znamenitem studiu Sun v Memphisu, na dveh posnetkih pa je kot producent sodeloval Sam Phillips, zaslužen za zvok, ki je rokenrol sredi petdesetih posledično naposled pognal na lestvice. Elvis Presley, Johnny Cash, Jerry Lee Lewis, Carl Perkins, Billy Lee Riley, Warren Smith, Roy Orbison … vsi ti izvajalci, ki jih je Prine nadvse cenil, so začeli svoje kariere v studiu Sun in pri založbi Sun Records. Prine tega ni pozabil: poleg nekaterih novih avtorskih pesmi, duhovitih in udarnih Chinatown, Automobile in Saigon je posnel blues Arthurja Gunterja Baby, Let’s Play House, ki ga poznamo z repertoarja Elvisa Presleyja, pa Ubangi Stomp z repertoarja Warrena Smitha in Jerryja Leeja Lewisa, med baladami pa Killing The Blues Rolyja Salleyja, ki ga poznavalci poznate po sodelovanju s Chrisom Isaakom. V pesmi No Name Girl gostuje tudi sam Billy Lee Riley. Ogromno zgodovine na eni sami plošči, ki jo je Prine sprva hvalil, potem pa je tudi sam postal do nje zadržan, kdo ve, zakaj. Kritiki so se na veliko razpisovali, da Prine nima glasu za rokenrol. Posnetki dokazujejo nasprotno – Prineov specifičen glas je prav dobro deloval tudi v rokenrolovskih standardih; morda je bila večja težava v nekaterih aranžmajih, ki denimo pesmi Baby, Let’s Play House niso dovolili več udarnosti. A kljub temu je pohvalno, da Prine ni kopiral izvedb svojih vzornikov. V zgoraj omenjenih treh avtorskih pesmih pa se prav dobro sliši, kako našpičeni so bili glasbeniki.

Album Storm Windows je bil nekolikanj bolj baladno ubran – intenzivna in sijajna naslovna balada je “pojedla” večino preostale plošče, a album se je začel udarno in duhovito s pesmijo Shop Talk. Čeprav so kritiki bili plošči naklonjeni, se je Prine odločil, da se bo za nekaj časa umaknil. Priznal je, da je celo razmišljal o opustitvi glasbene kariere. “Pomislil sem, da bi spet počel kaj drugega,” je povedal. To se ni zgodilo, čeprav smo morali na novo ploščo čakati štiri leta. Storm Windows je tako ostal nekakšen “prehodni” album; z njim je zaključil sodelovanje z Davidom Geffenom, pesmi, kot so Living In The Future, Sleepy Eyed Boy, It’s Happening To You in One Red Rose pa so poleg naslovne in omenjene Shop Talk ostale v njegovem repertoarju. Z leti si je album pridobil precej novega poslušalstva, pa tudi Pink Cadillac je postal in ostal cenjen v krogih pristašev americane. Storm Windows ostaja mogočna refleksivna countryrockovska balada, v uvodu nekolikanj eltonovsko-billyjoelovsko klavirsko obarvana. Ko jo je Prine pozneje znova posnel v bolj minimalistično aranžirani različici (album Souvenirs, 2000), je izgubila nekoliko intenzivnosti, a še vedno ostaja med njegovimi najlepšimi baladnimi dosežki.

Škoda, da v pričujočo škatlo s ponatisi treh LPjev iz obdobja, ko je Prine snemal za Asylum, niso dodali še knjižice z esejistično-fotodokumentacijsko vsebino; koristilo bi in spodobilo bi se. Zbirka je izšla novembra lani kot posebna izdaja ob dnevu ploščarn, ob ponatisu nekaterih drugih Prineovih plošč pa se njegova diskografija znova popolnjuje tudi na vinilu. Izvirnike je namreč težko dobiti, zgoščenke pa tudi. Prine jih je svojčas vse ponatisnil pri svoji založbi, a jih ni več vseh na zalogi.

Ko sem jeseni 2010 zapuščal varno okolje redne službe, sem ugotovil, da tisto leto nisem nič kaj veliko pisal svojih stvari. V knjigarni, kjer sem delal, sem precej vrtel Prineovo glasbo in vnovično srečevanje z njegovimi pesmimi je sprožilo nov val ustvarjalnosti, ki ni popustil do dandanes in se je najprej pokazal v obliki plošče Zeitgeist, ki sem jo z zasedbo Fretless citre izdal ob koncu tega leta pri zagrebški založbi Slušaj najglasnije! Hvala torej Johnu za nenehne raziskovalne in ustvarjalne vzpodbude; mi, ki smo še vedno tukaj, izročilo besede in glasbe pogumno prenašamo naprej tudi v časih, ki jima niso naklonjeni, sta pa zato toliko bolj potrebni!