Spominjam se, kako sem bil ob izidu vesel te plošče in šel o njej nemudoma pisat! Minilo je skoraj deset let in te pesmi še vedno živijo, čeprav Kvintonov ni več. A tale zvočni zapis je ostal eden najmogočnejših sodobnih opominov na simbiozo poezije in glasbe, na izrazno moč in interpretacijo, ki jo ta povezava zmore, sploh ker so že leta 1956 na glas pametovali, kako rock ni sposoben ničesar pametnega. Slovensko (popularno)glasbeno izročilo pa ima tesne povezave s poezijo že od vsega začetka; od prvih besedil za popevk, ki so jih pisali pesniki, in festivala Slovenska popevka, ki je bil tudi v znamenju pesnikov, ne samo na začetku, pač pa tudi pozneje, v sedemdesetih, o čemer pričajo tudi Kvintoni s svojo majestetično minimalistično izvedbo Sepetovega in Ježkovega Pisma za Mary Brown. A o tem kdaj drugič. Tokrat se družimo z zgodbami slehernic in slehernikov, z zgodbami ljudi, ki jih malokdo opazi, s pesniško empatijo in mojstrstvom prelivanja v verze tistih koščkov sveta, ki ostanejo običajno neopaženi. Za Boruta Gombača ni nobena zgodba tako skrita, da je ne bi upesnil, nobena usoda tako spregledljiva, da bi ne bila vredna pesniške besede. Zato ni vprašanje, ali vsi ti ljudje iz pričujočih balad obstajajo v resničnem svetu ali zgolj v pesniškem? Obstajajo v obeh, tako ali drugače, v pesniškem še posebej zelo konkretno. Kvintoni dokazujejo, da se jih še kako sliši tudi v glasbeni dimenziji. In navsezadnje je to v solistični obliki v zadnjem desetletju in še kaj dokazoval tudi Tomi Lorber, ki je takisto zvest uglasbljevalec Gombačeve poezije.