Piše: MK75

V kitarskem svetu velja, da je Fender legendaren tvorec električnih kitar, pri akustiki pa ugled pojenja; obveljalo je celo mnenje, da niso nikoli naredili spodobne akustične kitare. Sam imam izkušnje izpred let, ko sta bili na trgu kitari Teleacoustic in Stratoacoustic; z izjemo kakšnih Flight ali Jet, pa Johnsonov iz nižjega cenovnega razreda nisem nikoli igral slabše kitare. Stratoacoustica sem imel kakšni dve leti, v obdobju, ko sem igral v zasedbi Agencija Rokenrol – šel je na različne odre, v dveh letih, med 2000 in 2002 smo v takšni ali drugačni zasedbi (duo, trio, kvartet, kvintet, sekstet, septet) izdatno svirali poširem in počez po državi. Tisti Stratoacoustic je imel težave: kar naprej se je razglaševal, strune so se trgale in tudi elektronika je vsaj dvakrat, trikrat popolnoma crknila. Nekaj sem bil kriv tudi sam – kitara ni bila namenjena huronskemu rokenrolovskemu mlatenju, a na žalost tudi “na suho” ni imela niti adekvatnega akustičnega zvoka, da bi z njo pel ob ognju. Ko se je zgodba z Agencijo zaključila, sem kitaro, precej zdelano, menjal za polakustičnega ibaneza, ki ga še vedno imam. Takrat sem si rekel tudi, da se s Fenderjevimi akustikami ne bom več ukvarjal. A radoveden, kot sem, sem pozneje seveda preizkusil njihovo akustično linijo Paramount in pa novejše modele, ki se imenujejo po kalifornijskih plažah. Zvok se je nekolikanj izboljšal pri vseh, izdelava je pri paramountih kvalitetnejša, pri “obalnih” kitarah pa tako/tako: strune veselo skačejo iz sedla, se trgajo, a na splošno je kakovost nekolikanj boljša, sploh za ceno, ki pri nobenem od modelov ne presega tisočaka, pri “obalnih” pa ne pride niti do polovice. Čakali smo torej, bo-li Fender izumil visokoproračunsko (pol)akustično kitaro, ki bo dejansko pela, kot se spodobi in bo na ravni njihovih imenitnih električnih izdelkov.

Zgodaj leta 2019, tam nekje februarja, če se prav spomnim, malce po NAMMu, so se na YT začeli pojavljati videoposnetki s testi in recenzijami nove Fenderjeve kitarske linije Acoustasonic – revolucionarne, tako so dejali. Fenderju naj bi namreč uspelo: naredili naj bi kitaro, ki bo služila tako akustičnim kot električnim težnjam; ne torej ultimativne akustične kitare, pač pa kitaro za kitariste, ki potrebujejo kakovosten akustični in električni zvok v istem paketu. Kitaro za na oder, da ne bo treba na špil vleči telekastra, pa martinke, taylorce in še česa. Da na odru ne bo treba menjati kitar. Skratka: rešitev na dlani.

Ideja seveda ni ne prelomna ne nova – podobne kitare so se poprej že pojavile pri drugih izdelovalcih, denimo pri Taylorju. Razlika naj bi bila v dejstvu, da je Taylor zlasti izdelovalec akustike, ki je s svojim hibridom meril na električni trg, pri Fenderju pa gre obratno. Linijo so predstavili na zimskem NAMMu 2019 in nato zelo entuziastično šli na medijski pohod: poiskali so kitaristke in kitariste, ki so navdušeno oglaševali novo Fenderjevo perfekcijo, prodajalne glasbil so z videoposnetki preplavile YT, naročniki na Fenderjeve novice pa smo v e-poštne nabiralnike dobili precej gradiva o novih kitarah. Za hibridno obdelavo so izbrali eno najlegendarnejših Fenderjevih znamk, telecaster, in ga skušali spremeniti v kitaro, ki bi pomenila pomemben korak naprej v tehnologiji kitarskih hibridov. Na prvi pogled torej vse v redu in prav. Na drugi pogled se stvari nekolikanj zakomplicirajo.

Hej, MK75, čemu o tejle kitari nalagaš šele zdaj, leta 2021, dve leti po uradnem izidu, ko je zadeva že “old news” in je Fender vmes predstavil še hibridnega stratocastra? Dva razloga: navajen Fenderjeve vrhunske električne estetike dolgo časa nisem mogel čez “fasado”- kitara mi je namreč že od začetka delovala nadvse neestetsko, po domače: silno grda. Oprostite mi, a tako pač je, če si navajen sijoče lepote (pesnimo, kaj?) Fenderjevih električnih inštrumentov. Drugi razlog: v vseh recenzijah, ki sem jih bral in gledal, so recenzenti imeli nekakšen skeptičen pristop: Fenderjeva akustika, hm, je to mogoče samo malce bolj obdelan model Teleacoustic, hm, “na suho” niti ni bogve kaj … Hm hm … piezo pod kobilico … Hm … Povrhu vsega je bila cena identična takrat najdražjemu “običajnemu” (s tem izvzemam Custom Shop) Fenderjevemu modelu Elite in morda celo kanček dražja. Dejstvo, ki je marsikoga odbilo. Bom mar dajal dva jurja + za nekakšno Fenderjevo kvaziakustiko, so godrnjali ljudje, če pa za ta denar dobim že zelo solidnega gibsona ali martina, da o taylorju ne govorim. Tudi sam sem razmišljal podobno. A ko je na mojem ne ravno poceni martinu crknil LR Baggs in sem imel z zamenjavo precej težav, pa ko sem razmišljal, kako bi si še poenostavil prenašanje opreme, sem se spomnil na acoustasonica. Poleg tega me je zgrabila stara dobra radovednost, ki pri meni ponavadi prevaga, ko je na tapeti tehnika; in pri Fenderju so naredili igračko, ki je kot nalašč za dolge ure raziskovanja. Letos so tem rečem, sem opazil, tudi precej znižali ceno, pri enem večjih evropskih dobaviteljev pa so bili še posebej prijazni, ko sem povedal, da bi kitaro rad preizkusil. Poslali so mi še ojačevalec Acoustasonic 40, njihov top-line akustični ojačevalec in dodali, da jih prav zanima, kako mi bo vse skupaj všeč.

Najprej povejmo: linija se ni posebej dobro prijela. Dobavitelji in prodajalci se zalog posledično ne morejo tako hitro znebiti in še sami dodajajo akcije. Stratocasterski model je, ker je novejši, še vedno nekolikanj dražji od telecasterskega, ki zdaj, če ste spretni pri iskanju, šteje kakega pol tisočaka manj kot prej. Spletna prodajalna Muziker.si je denimo januarja ves čas ponujala model Acoustasonic Telecaster po ceni nekje okrog 1500 + nekaj drobiža, s februarjem so ga sicer zvišali na 1600+, a to je še vedno precej manj od prvotne cene. Kitara je torej cenovno v višjem rangu linij za “običajne” uporabnike (torej tiste, ki ne kupujejo Custom), vprašanje pa je, ali se lahko tako električno kot akustično primerja z ostalimi na tej ravni? Odgovor je kratek: seveda ne. Res je, da lahko na špil teoretično zdaj nesete samo eno kitaro (deluje tako na električnih kot akustičnih ferštih), a hej, še vedno svetujemo backup. Kot tudi sicer. Kako pa se pravzaprav obnese?

Prvi preizkus je seveda z domačega stola. Nato z domačega snemalnika. Nato celo na odru. 🙂 Akustični zvok kitare “na suho” je sicer dovolj glasen, a seveda (saj to tudi ni bil namen) niti približno dovolj kakovosten, da bi lahko konkuriral resni akustični kitari tipa Martin, Gibson, Guild ali Taylor. Kitaro smo po nasvetu v priloženi knjižici polnili do zelenega (baterija se polni s priloženim kablom tipa micro-USB (eno polnjenje naj bi zadoščalo za 20 ur igranja), kar je dandanes že nekolikanj zastarelo, v zid pa jo lahko vklopite preko vsakega polnilca z močjo vsaj 1A). Ko se je pokazala zelena luč (približno pol ure je trajalo), smo kitaro vklopili v električni/akustični ojačevalec Yamaha THRII10 in v Fenderjev Acoustasonic 40 (zaporedoma). Z gumbom MOD smo kitaro preizkusili najprej na treh akustičnih pozicijah, ki v legah A in B premorejo po dva akustična modula vnaprej pripravljenih zvokov, semplanih s “pravih” akustičnih kitar, možne pa so tudi vmesne lege. Na nobenem od ojačevalcev nas zvok ni zares zadovoljil; z uporabo nekaterih efektov (malce reverba in tremola) smo ga uspeli izboljšati, pri nastavitvah ojačevalcev pa smo vrteli tudi gumbe za bas in treble. Občutek kakovosti kitaro umesti nekje tja v rang akustik do 500 evrov. Pri elektriki je podobno; čeprav smo kitaro brenkali v Tonemastru, Voxu in Yamahi, nam zadnji dve poziciji, ki sta namenjeni za “klasično čist” in “klasično umazan” telecastrov ton, nista dali občutka, da igramo telecastra (ali drugo kitaro v podobni maniri). V živo se je kitara izkazala bolje: igrali smo jo na lokaciji (ki se je z zelo oddaljenimi mimoidočimi prenašala po spletu) na prenosno pevsko ozvočenje Fender Passport. Brez kakšnih posebnih dodatkov smo iz Passporta dobili zelo spodoben akustični zvok, sicer nekolikanj tih, čeprav smo gumbe navili, a čisto dovolj za soliden nastop.

Sklep je nekako kar jasen: malce nenavadno je reči: kitaro moram polnit!, a po svoje zanimivo, čeprav morda tudi malce nezanesljivo, če se baterija odloči, da odpove sredi nastopa. Osebno so nam še vedno najbolj blizu “klasične” kitarske oblike in postopki, a model Acoustasonic znabiti pokaže nekaj prednosti kot vseobsegajoče delovno orodje za vse, ki na špile res ne morejo vleči nabora različnih kitar ali pa ne morejo/jim ni do menjave glasbil med žanrsko raznolikimi pesmimi. Kot “resna kitara” je Acoustasonic še vedno bolj kot ne novotarija, kar bo bržčas tudi ostala. Smo pa zadovoljni, da smo jo dobili v roke, saj so sodbe “po spletu” lahko večkrat krivične, človek mora presoditi sam.