Ervin Hartman: Sekretar uredništva Katedre

   Prijavil sem se na razpis za sekretarja uredništva mariborskega študentskega časopisa Katedra. To je bilo leta 1966 in v času, ko se je uredništvo selilo v novo poslopje v Slovenski ulici v Mariboru. Pisarna je bila na dvoriščni strani. V njej smo imeli tri pisalne mize: prvo za strojepisko, drugo za sekretarja in tretjo za glavnega urednika in novinarje. V prostoru sta bili še sedežna garnitura in vzidana omaro, v kateri je bilo na voljo vedno tudi nekaj pijače, za navdih ali kaj podobnega. Mesto sekretarja sem dobil zaradi svojih referenc: ekonomske izobrazbe, znanja strojepisja in stenografije, predsedniške funkcija v Zvezi študentov in morda še česa. Uradne ure uredništva so bile vsak delovni dan od dvanajste do štirinajste ure.

   Takrat sem kadil pipo. Kadar sem jo prižgal, se je širil prijeten vonj. Kadilskim užitkom sem se predajal že na poti v uredništvo in tako so nekateri na začetku Gosposke ulice, po kateri sem se pripeljal s kolesom, zaduhali vonj po tobaku in vedeli, da bom kmalu v pisarni. Zbirali smo se angažirani študentje, kar je za tako dejavnost običajno. Glavni uredniki so se kar pogosto menjavali. V času mojega uradovanja so bili glavni uredniki: Drago Jančar, Slavko Jug in Darko Pašek, zbiralo pa se je tudi veliko drugih sodelavk in sodelavcev, med njimi Edvard Ajd, Tone Dodlek, Vladimir Gajšek, Olga Jančar, Tone Partljič, Miroslav Slana – Miros, Janez Ujčič, Braco Zavrnik in Brane Žerdoner. Nekaj časa sem bil urednik rubrike humor. Šaljivih domislic mi ni nikoli zmanjkalo.

   V spominu mi je ostalo strokovnoizobraževalno srečanje članov uredništva in sodelavcev, »izpopolnjevanje«, ki smo ga pripravili na morju, v Pulju. Vladimir Spjevak, uradni fotoreporter Katedre, in jaz sva imela v Mariboru še nekaj obveznosti, zato sva se drugim udeležencem izobraževanja pridružila nekoliko kasneje. Iz Maribora sva se odpeljala z Vladimirjevim avtomobilom loyd, majčkenim vozilom z neverjetno majhnim motorjem. Ko se je fotoreporter sklonil nad avto, dvignil pokrov in se lotil popravljanja, motorja skoraj ni bilo opaziti. Med vožnjo na morje sva se dogovorila, da je lastnik avtomobila skrbel za zavoro, jaz pa sem dobil nalogo, da sem pritiskal na plin. Šlo je kar dobro.

V uredništvu KATEDRE v Študentskih domovih.

   Posebno doživetje je bilo, ko smo šli plesat v neki klub in se pozno zvečer vrnili v kamp, v katerem smo imeli prenočišče. Na voljo je bilo eno samo vozilo, častitljivi miniaturni loyd. Bilo nas je veliko, skoraj za dva avtomobila običajne velikosti, če ne še več. Vladimir bi nas moral peljati dvakrat, a smo se odločili, da za vse zadošča ena sama vožnja. Kar precej smo se namučili, da se nam je posrečilo stlačiti se v neznatno vozilo. Pred vhodom v kamp se receptor ni mogel načuditi, da so iz avta vsuli novi in novi ljudje.

   Proti koncu mojega sodelovanja pri Katedri smo se preselili v kletne prostore Študentskega doma, majhno pisarno in skladišče. V skladišču, v katerem ni bilo oken, smo hranili bogato arhivsko zbirko našega časopisa in drugih študentskih časopisov, ki so nam jih pošiljali z različnih koncev sveta. Včasih pa se je kak naš sodelavec tudi umaknil v ta prostor in v njem pisal prispevke ali študiral. Prav tukaj sem posnel zanimiv filmski zapis, v katerem smo nastopali takratni glavni sodelavci časopisa Katedra.

   Katedro sem zapustil decembra 1968. Odhodnico so mi sodelavci pripravili v Hotelu Bellevue na Pohorju in mi za slovo podarili lesen sodček. Prijazno in zgovorno darilo me še vedno spominja na prijetne čase pri študentskem časopisu Katedra. Po svojih močeh smo jo ustvarjali različni ljudje, povezovalo pa nas je prizadevanje, da bi bralce in bralke z aktualno vsebino nagovorili in jih spodbudili, da bi z zanimanjem posegali po študentskem časopisu in našli v njem marsikaj zanimivega, tudi družbenokritičnega.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.