Piše: Melanija M. K. Lamerov

»K. V. T.«

Naporna sobota, ostal sem v pisarni in dokončal nujne stvari. Potem sem se usedel na udoben stol, si nalil kozarec vina in predvajal eno svojih najljubših pesmi »The Sound Of Silence« v verziji skupine Disturbed. Besedilo me je vedno znova umirilo. »No one dared disturb the sound of silence. “Fools,” said I, “You do not know silence like a cancer grows”,« sem si zapel in spil požirek. V kotičku moje glave je bil prostor, kjer sem podzavestno stalno spremljal tiste, ki sem jih skozi leta označil, to je bila moja sodniška naloga. V istem trenutku, ob tej pesmi o tišini, sem v glavi zasledil omembo svojega imena. Prisluhnil sem vampirju Brunotu, ki sem ga označil dve leti nazaj zaradi prekrška. »Ta človek tako noro diši, pristopiva mu,« je rekel moški glas. Bruno mu je odgovoril: »Mislim, da je to sorodna duša našega nadsoda.« V mislih sem videl Zanderja in to, kako sta mu sledila. V trenutku sem se napel in čakal, da razkrijeta lokacijo. »Si prepričan, Bruno? To pomeni, da je ta človek njegova šibka točka?« je komentiral drugi in nadaljeval: »Jaz ga v vseh teh letih še nisem spoznal.« »Bolje zate, David,« je odvrnil Bruno. V njegovih mislih sem videl Zanderjev prestrašeni obraz, ogovorila sta ga. V sebi sem začutil njegov strah, njegov klic. Prepoznal sem pot, na kateri so stali. Takoj sem se teleportiral tja in se spremenil v črno pumo. Tik preden sta se z Zanderjem odpravila drugam, sem se prikazal. Jezno sem zarenčal, branil, kar je moje. Močno in strašljivo renčanje vedno zmede nasprotnika in se poigra z njegovimi mislimi, ne glede na to, kako močen je.

David je pogumno pristopil in me z besedami želel odgnati stran, a me je Bruno prepoznal. »David, mislim, da to ni izmenjevalec,« je prestrašeno zajecljal. Moška sta se spogledala, jaz pa sem videl, kako je Zander zrl v moje oči. V trenutku sem se spremenil v svojo pravo obliko in zopet jezno zarenčal. Bruno je takoj počepnil, se predal. David je šokirano obstal, tega osebka še nisem spoznal. Želel je zbežati, a sem ga prehitel. Pojavil sem se pred njim, slutil, kako ga je strah. V možgane sem mu potisnil prst in ga označil. Ta mi ne bo več povzročal preglavic. Hkrati sem prebral vse slabe namene, ki jih je imel z Zanderjem. Vsak, ki ima slabe namene s svojim nadsodom, je izdajalec. Jezno sem mu zarenčal v obraz, čakal, da se podredi. Predrzen je bil, upiral se je, zrl je v moje oči. Slišal sem, kako mu je Bruno sporočal, naj se podredi. Zasmejal sem se in se odmaknil za korak. »Moj človek je,« sem šepnil in roko nenadno usmeril vanj. Z magično silo sem ovil njegovo srce, potem od znotraj zagrabil njegovo grlo in mu prekinil dihanje. Podredil se je bolečini, ni je več prenesel. Zaprl je oči, ko sem odstranil magijo, pa je takoj pokleknil in se predal. Zander je ves prestrašen in zaprepaden pritekel v moj objem. Moška sta izginila in iz Zanderjevih oči so pritekle solze. Teleportiral sem naju k njemu domov. Močno sem ga objel. »Oprosti, da sem te vpletel v vse to,« sem šepnil. Še bolj je zajokal in končno spregovoril: »A se ti zavedaš, kako naporno je moje človeško življenje, in zdaj naj se ukvarjam še z nadnaravnimi in tem, da me hočejo ubiti?« Odločno sem odkimal in pojasnil: »Zan, ne bodo te ubili, nihče si ne drzne česa takega, nihče ni tako butast … le želijo te, ker si … ker si moja edina šibka točka, ker si moja sorodna duša, hočejo te, ker me le ti lahko ustaviš, ker me lahko upravljajo, če imajo tebe.« Pogledal me je ves presenečen. »Kaj? Tvoja šibka točka? Ne! Nihče ne bo brskal po moji glavi. Ne bom jim dopustil tega, nikoli!« se je močno razjezil. »Ne vem, če jih lahko ustaviš, le človek si …« sem rekel tiho. Jezno me je pogledal, kar žarel je od besa. Prvič v svojem obstoju sem začutil tako močnega človeka s tako trdnimi zidovi.

»Zakaj vsem tako dišim?« je vprašal, ko se je pomiril. »Ker v sebi nosiš del mene. Ker sem njihov nadsod in si ti moja sorodna duša, je to za njih nekaj omamno dišeče prepovedanega. Hkrati je to vaba za vse bedake, ki imajo do mene kakšno zamero,« sem odgovoril. »Hmm … torej bom sedaj še bolj oblegan, vse se je šele začelo, a ne?« je komentiral in zavzdihnil. Namesto da bi ga nenavadne stvari presenetile, da bi se morda začudil nad nadnaravnimi zadevami, je bil on le razdražen, koliko dela bo imel sedaj, koliko nepotrebne drame okoli ljubezni. Pred spanjem sem Arazu poslal kratko poročilo o izdajalcu Davidu, reševanje tega problema ni bilo več v moji pristojnosti.

»Daj pohiti, Zan,« sem rekel nestrpno. »Počakaj malo,« je odgovoril iz kopalnice in se zarežal. »Čakanje je znak prave ljubezni in potrpežljivosti, vsak lahko reče, da te ljubi … ne more pa vsak počakati in tega tudi dokazati,« sem rekel romantično. Takoj je priletel k meni in mi skočil v objem. »Saj zato si me pa čakal vseh svojih šeststo dvainsedemdeset let,« je rekel in me poljubil.

Ob Zanderju sem lahko vedno zaspal, a sem bil vedno na preži. Ponoči sem se predramil, tudi Denali je bil pokonci. Zunaj je močno pihal veter, zdelo se mi je neobičajno, ker niso pri vremenski napovedi nič omenili. Slišal sem tudi grmenje, pripravljalo se je na nevihto. Zander je zagodel in se stisnil k meni. Nekaj je močno zaropotalo in tudi on se je prebudil. »Kaj je to?« je vprašal zaskrbljeno. Zavzdihnil sem. »Mislim, da se je razbilo steklo na enem od rastlinjakov,« sem odgovoril. Takoj je vstal in s sebe zabrisal odejo. Tudi Paco in Denali sta bila takoj pokonci, čakala sta na Zanderjevo reakcijo. »Moram ven,« je rekel in me pogledal. Vem, da ni imelo smisla, da bi ga prepričeval v nasprotno. Skrbelo ga je za cvetličarno in rastline. »Seveda, a grem jaz prvi … in ob meni boš,« sem ukazal in naju oba oblekel s pomočjo magije. Stopil sem ven na prag hiše, vdihnil in dvignil roko. Nabral sem moč v sebi in počasi umiril močan veter, ki je nosil vse naokoli. Nerad sem se vtikal v naravo, v njeno delovanje, redkokdaj sem upravljal z naravnimi elementi. Videl sem, kako me je Zander opazoval. »Tako močan si …« je tiho šepnil. Takoj sva opazila razbito steklo na strani velikega rastlinjaka, Zander je stekel vanj in jezno zaklel, ko je videl poškodovane rastline. »Te bi morale iti jutri naprej v prodajo,« je omenil ves razočaran. Spogledala sva se, vse skupaj mi je smrdelo, a ga nisem želel obremenjevati. »Klavdij, deževati je začelo, fak!« je rekel Zander. Zagledal sem se v veliko steklo pred sabo, z magijo sem ga povrnil v prvotno stanje in z roko segel nad rastline, da sem jih očistil stekla in poškodb. Zander je stisnil pesti in spusti dah iz sebe. »Pridi sem,« sem rekel in ga potegnil v svoj objem. »Moj si in nihče se ne bo igral s tabo,« sem dodal odločno. Zaznal sem občutek varnosti in udobja, ko se je stisnil k meni. Obraz je skril v moj vrat in poljubil sem ga na čelo. »Klavdij!« je rekel resno in zagrabil moje rame. Takoj sem tudi sam zaznal, da naju nekdo opazuje. Ko sem se obrnil in pogledal ven v temo, sem videl le še obris, ki je izginil z nadnaravno hitrostjo. Skočil sem ven, da bi ga ujel, a sem zaznal le še vonj, ki ga nisem poznal. Jezno sem zarjovel in Zander je prihitel za mano. Oba sva obstala na dežju, popolnoma mokra. Nisem vedel, kdo nama sledi, a sem vedel, zakaj. Zapomnil sem si vonj skrivnostnega bitja, to je bila moja posebnost, vonji so bili moja posebnost. V spominu sem jih imel za vedno, kot tiste, ki so ubili moja starša, čeprav sem se jim maščeval, njihovega vonja ne bom nikoli pozabil.

Zander je celo sredo urejal in pospravljal skladišče, preverjal zaloge in pretovarjal vse iz skladišča ven in potem nazaj notri. Popoldan sem se mu pridružil. Takoj ko sem stopil na njegovo posest, sem zavohal, kje se nahaja, zaznal pa sem tudi veliko izčrpanost. »Zakaj me nisi prosil za pomoč?« sem rekel, preden sem ga pozdravil. Tudi izgledal je izčrpano in utrujeno. »Samo človek si, zakaj sam prenašaš stvari, kje imaš Nila ali Eota?« sem dodal. »Domov sem ju poslal pred eno uro, saj sta mi ves dan pomagala,« je pojasnil. Slekel sem svojo majico in pograbil dve vreči. Videl sem, kako se je Zander zagledal vame, nagajivo se je nasmejal in potem z očmi pobožal celo moje telo. »Usedi se tja in me opazuj, jih bom jaz znosil notri,« sem predlagal. »Lahko sedim in ti ukazujem,« je odvrnil in se zarežal. »Zastonj fitnes,« je odvrnila Amelia in nama pomahala v slovo. Zanimiva stara ženica, sem si mislil sam pri sebi, tako odprta za svoja leta.

»Evo, ta je zadnja,« sem rekel in vrečo položil na kup k ostalim. »Super!« je odgovoril Zander, se vrgel na vrečo zemlje in me potegnil nase. Z rokama je zdrsel po mojem prepotenem telesu, pretipal moje trebušne mišice in zraven zagodel, ko je pod prsti občutil tisto, kar je oboževal na mojem telesu. »Vzemi me …« je šepnil pohotno in odpel zadrgo na mojih hlačah. Željno je pograbil mojega tiča in ga potegnil iz hlač, ki so preprosto padle k tlom. Potem je zdrsnil z vreče in me vzel globoko v usta. Dovolil je, da mi pride vanj. Vedel je, da je to šele začetek. Pogledal me je s svojimi nedolžnimi očmi, ko sem ves prevzet od orgazma napol trdega tiča izvlekel iz njegovih ust. Potegnil sem ga k sebi in ga poljubil. Z njega sem potegnil razvlečeno trenirko in ves vzburjen je postal pred mano. Pokleknil sem in ga vzel v usta, počasi in z občutkom. Svoji ritnici sem prislonil na kup plastičnih vreč zemlje. S prstom sem poiskal analno luknjico in počasi zdrsnil vanj. Trznil je in mi tiča potisnil še bolj v grlo. Godel je in vzdihoval in to me je zelo vzburjalo. Ves sem bil trd in potreben, moj tič se je drgnil in zaletaval v kup vreč, na katerih je slonel Zander in sem jih imel med svojimi nogami, ko sem čepel. Videl sem, kako se je radovedno nagnil naprej in pogledal, kaj me je dražilo. Nagajivo se je zarežal in namenoma zadržal svoj orgazem. Poznal me je, vedel, kaj me vzburja. Pobožal me je po obrazu, da sem se zagledal v njegove oči. Umiril sem se, z usti grobo, a počasi cuzal njegovo občutljivo glavico. Zagrabil me je za ramena, nohte zaril vame. Čutil sem, kako je utripal v mojih ustih, čutil vročino njegovega izliva. Med tem, ko mu je prihajalo, sem opazoval njegov obraz, njegovo telo. To me je pognalo čez rob in moja sperma se je razlila po embalaži vreče. Glasno sem zarjovel, ko mi je prihajalo. Predrzno se mi je nasmejal, mene pa je jezilo, da me je lahko odpeljal tako daleč, da sem dobesedno zlorabil vrečo zemlje, ker sem si ga tako noro želel. Prebral je moj obraz, mojo razdraženost. Segel je za moj tilnik in me potegnil k sebi, kot bi me želel potolažiti, mi povedati, da je okej, da ni to nič takega. »Tudi jaz si te želim tako močno,« mi je šepnil na uho in svoje noge ovil okoli mene. Namestil sem se ob njega, navlažil tiča in se počasi zaril vanj. Tisti občutek, po katerem sem tako hrepenel. Sprejel me je centimeter za centimetrom, dokler ni dosegel korena tiča. Zagrabil je moji ritnici in me vodil v ritmu svojih želja. Vmes sva se poljubljala, okušal sem ga in grizel njegovo spodnjo ustnico. Njegov tič se je drgnil ob moj trebuh, ker sva bila tako tesno skupaj. »O fak, Zan … spet mi bo … aaa!« sem zagodel in se izlil vanj. Čutil sem, kako je tudi njemu prišlo. Poljubil sem ga na čelo, zadovoljno in zadovoljeno. Gledal me je s svojimi porednimi očmi in zardelimi lici, kot bi ga bilo malo sram, kot da bi se šele sedaj zavedal, kje sva in kaj sva počela. »Moj Zan … ljubim te,« sem šepnil in ga zaščitniško stisnil k sebi, kot da bi ga želel skriti za svoje telo, skriti pred zlobnimi nameni.

»Trojni zmenek?« sem preveril, če sem prav slišal. Zander je samo pokimal in pomahal z roko, naj bom bolj tiho. Po telefonu se je namreč pogovarjal z Ianom. Odkimal sem, se zasmejal in se zakopal nazaj v svojo knjigo. »Jutri sva povabljena na večerjo k Ianu in Shaii, tudi ona je spoznala nekoga,« mi je pojasnil Zander in glavo položil na moje rame. »Saj imaš čas, ne?« je preveril. Pokimal sem. »Kdo pa kuha?« sem vprašal. »Ian in Tin,« je odgovoril in se zarežal. »In verjemi, morska hrana bo, Ian jo obvlada.«

Kot vsak normalen par sva se na večerjo pripeljala z avtom, z mojim cayennom. Tudi Paco in Denali sta bila zraven. Zander ju je spustil iz prtljažnika, jaz pa sem pograbil vrečko s steklenico vrhunskega vina. Pozvonila sva pri vratih in kar vstopila, Zander je bil tu zelo domač. Ian in Tin sta naju takoj pozdravila, Zander je Tina objel in Iana poljubil na lice. Potem je Tin objel tudi mene in pozdravil psa, Ian pa me je vprašujoče pogledal in zamahnil z roko. »Ah, k vragu!« je rekel in tudi meni pritisnil poljub na lica. »Kavbojke ti zelo pristajajo, pomladijo te,« je še dodal. V prostor je vstopila Shaia. Zander ji je skočil v objem, kar nekaj časa se nista videla, meni pa je vmes pomahala. Denali je zalajal, videl sem, da je strmel v moškega, ki je stal za Shaio. Zander ga je okaral, jaz pa sem ga prijel za ovratnico in ga postavil ob sebe na poleg. »Zander, Klavdij, to je Frank, moj fant,« je ponosno in navdušeno rekla Shaia. Zagledal sem se v moškega, ki se je prikazal izza nje. Ni me presenetil toliko, kot sem jaz presenetil njega. Zaznal sem ga, prepoznal sem ga, nisem pa ga poznal. Zander se je rokoval z njim in ga potem tudi objel. Takoj sem vedel, da je drugačen. Takoj sem vedel, da je nadnaravni. In tudi on je vedel zame. Rokovala sva se, zaznal sem, bil je čarovnik. Skušal sem se pomiriti, ohraniti mirno kri, mu dati priložnost, čeprav me je jezilo, ker ga nisem mogel preveriti. Ne bi bilo kulturno. Česar druga bitja niso občutila, čarovniki običajno smo, in Frank bi vedel, če bi brskal po njegovi glavi. Kulturno sem se nasmehnil in potem objel Zanderja preko ramen, da sem nakazal, da je moj, samo moj. Zander je opazil moj neobičajen odziv. Želel sem ga diskretno opozoriti, a nisem mogel, nisem vedel, kako, ker nisem poznal Frankovih čarovniških razsežnosti.

Vsi okoli mene so normalno in razigrano klepetali in se smejali, medtem ko smo jedli rižoto z morskimi sadeži. Sam pa sem se trudil ignorirati in blokirati Frankove vdore v mojo glavo, njegove poskuse tihega miselnega pogovora z mano. Nisem želel vzpostaviti stika z njim, nisem se želel na skrito pogovarjati, prav tako sem ga z blokiranjem le še bolj zmedel, ker mu ni bilo jasno, zakaj ga ne slišim. Na stegnu sem začutil Zanderjev dotik, rahlo me je stisnil, da je pridobil mojo pozornost in potem z roko zdrsnil še višje po stegnu, da sem kar trznil. Najina pogleda sta se srečala, nagajivo se je nasmehnil, jaz pa sem svoj obraz približal njegovim mehkim svetlim lasem, ga ovohal, se podrgnil ob njegov vrat in ga poljubil na rob čeljusti. Ian je opozorilno zakašljal in vsi smo se nasmejali, le Zander se je sramežljivo pogreznil v stol. »In Frank, s čem se ukvarjaš?« sem kulturno vprašal. »Knjigarno imam,« je odgovoril in dodal: »Že od malega obožujem knjige.« Pokimal sem in se nasmehnil. »To je pa dobro vedeti, kdaj si kupim kakšno, vredno večkratnega branja.« »Klavdij, s čem se pa ti ukvarjaš, te nisem nikoli vprašal …« je rekel Ian in se prijazno nasmehnil. Pokimal sem. »Z nepremičninami, prodajo in oddajo ter svetovanjem,« sem odgovoril. »A zato voziš tisto mrcino od porsche cayenna,« je komentiral in zopet so se vsi zasmejali. »Misliš, da bi lahko odkupil to hišo?« me je nenadno vprašal Ian. »Sem mislil, da je že tvoja,« sem komentiral. »Le delno, in to dobesedno delno … neko četrtino imam v lasti … bila je tetina, želela mi jo je podariti, a se je potem prikazal njen sin in jo zahteval zase … sedaj mu plačujem visoko najemnino in še kadarkoli se lahko prikaže tu,« je pojasnil Ian. Pri njem sem zaznal občutek razdraženosti in nekakšne jeze zaradi nepravičnosti. »Bom preveril, Ian, takoj jutri. Glede obiska pa je zakonsko določeno, da lastnik v stanovanje ne sme več kot dvakrat letno, razen če ga ti povabiš notri oziroma imata v pogodbi drugače dorečeno,« sem omenil in Ian se je ob mojih besedah kar zgrozil ter jezno zaklel.