Moja prapra  babica Veronika, ki je živela pred desetimi rodovi, je imela čarovniške sposobnosti. Bila je dobra čarovnica, saj se je ukvarjala z belo magijo. Zdravila je hude bolezni in skrbela za mir v družini. Njene čarovniške sposobnosti in zapleteni uroki so se prenašali iz roda v rod. Dedovala jih je tudi moja babica Vladka, sicer znana zeliščarka. Pogosto sem posedala na pručki pri njenih nogah in jo spodbujala: »Babica, kako zvariš zdravilo za opekline in pozdraviš kašelj? Ali moraš imeti izpit za vožnjo z metlo?«

Sivolasa gospa se je prijazno nasmihala, me božala po laseh, me objela in šepetala neverjetne zgodbe.

Neprestano me je opozarjala: »Čarovnije smeš uporabljati le v dobro človeštva. Naj te ne premagata pohlep in zavist!«

Z leti mi je zaupala vse čarovnije in mi ob svojem slovesu predala čarovniško moč in še brezovo metlo. Postala sem najmlajša čarovnica v družini, zvesta babičinim nasvetom in modrostim.

Letos se bomo čarovnice z vseh vetrov in planetov zbrale na Kirki. Kirka je planet, manjši od Zemlje in prijaznejši, ker ga človek ni obremenil z umazanijo, nevarnimi odpadki, internetom in podobno navlako. Letošnje leto je jubilejno. Vsakih sto let se ob mlaju na pustno soboto zberemo čarovnice, da bi brez prisotnosti medijev napisale priporočila za naslednjih sto let, ki naj bi prinesla pravičnost, mir in svobodo vsemu vesolju.

Prisotnost večine Zemljank na sestanku je vprašljiva. Policijska ura je razglašena v večini držav. Znano je, da organi pregona ne pogledajo skozi prste ostarelim babicam. Zato da bi jih prepričala o pomembnosti sestanka, sem si natisnila potrdilo o namenu potovanja in priskrbela zajeten šop certifikatov, vse od rojstnega lista, potrdila o opravljenem tečaju NLP, CV, potrdila o prebolelih otroških boleznih, vse do opravljenega negativnega testa na korono.

Na sestanek sem se več dni skrbno pripravljala. Ko se je dan prevesil v večer, sem oblekla črno obleko, na glavo poveznila zašiljen črni klobuk z rdečo pentljo in na levo lice prilepila veliko bradavico. Iz najglobljega kota omare sem privlekla metlo. Metla je povita v modro platno in spravljena v sarkofag, ki jo varuje pred vlago, svetlobo in prahom, zato da bi ubežala zobu časa. Odvila sem jo in pobožala ročaj,  prepreden s sedmimi izrezljanimi simboli in devetimi uroki.

Od razburjenja sem trepetala kot suh list v vetru. Z nemirnim srcem in masko na obrazu sem se tik pred polnočjo povzpela na metlo, jo spodbodla in kot misel šinila skozi vesolje. Za mano se je iskrilo kot za kolesi vagonov in nastal je roj utrinkov.