Piše: Matej Krajnc

Sony Legacy, 2021

Willie Nelson je v zadnjih petinštiridesetih letih izdal lepo peščico albumov s t. i. “standardi”, recimo jim Velika ameriška pesmarica, kot jim pravijo sami Američani. Prva takšna njegova odmevna plošča je bila Stardust (1978), ki še vedno velja za eno temeljnih s tega področja. A zadnja leta se je Willie sistematično loteval prebiranja Sinatrove zapuščine in iz tega ustvaril dve popolnoma samosvoji deli: album My Way, ki je izšel 2018, in pričujočega, ki dopolnjuje še nekaj vrzeli.

Če mislite, da Willie zdaj ponavlja za Dylanom, ki je v letih 2015, 16 in 17 prav tako pošteno obdelal in predelal njegovo zapuščino, se seveda motite. Willie ne more ponavljati za Dylanom, ker je Willie. Že davno je v intervjujih razlagal, da je Sinatra njegov najljubši pevec, ob izidu pričujoče plošče pa je povedal še, da mu je žal, da se s Frankom nista mogla intenzivneje družiti. “To obžalujem,” je dodal, človek, ki ne obžaluje prav veliko reči. In če je prva “sinatrovska” plošča bila My Way, pa jo je Willie preživel, je jasno, da bo naslednja That’s Life. Nice and easy does it! In Willie ima dovolj izkušenj, da stoji prav za vsako besedo iz pesmi, ki jih poje. Stoji, sedi, brenka, kar hočete. Njegova pljuča seveda niso več, kar so bila, prsti včasih nekolikanj dlje postojijo, Trigger ni več nujno v ospredju aranžmajev, a Willie je iz svojih rosnih 87 going 88 let izluščil vse, kar je mogoče izluščiti. Velika ameriška pesmarica zdaj išče feeling, in če iščete feeling, je naš oktogenerik tisto, kar te pesmi še vedno dela žlahtne. Fraziranje ni popustilo niti za ped, še več, z leti je iz jasnih razlogov prihajalo še bolj v ospredje. In izraznost je tista, ki iz običajnega brskanja po že milijonkrat prežvečenih pesmih (priznajmo: po Sinatri je bilo iz njih težko moč izvleči še kaj tehtnega) naredi presežek. Taisto velja za že omenjenega Nobelovca. In nič ne kaže, da bi fanta odložila ta goblen.

Album se začne z bratoma Gershwin in popotuje od Colea Porterja (I’ve Got You Under My Skin) preko Kerna/Hammersteina (I Won’t Dance z Diano Krall) do Loesserja (Luck Be A Lady) in Dolores Silvers (Learnin’ The Blues). Medtem ko je denimo Tony Bennett, ki je med pevci, priznajmo si, eden zelo redkih, ki se še lahko loti teh pesmi, ne da bi zvenel epigonsko, mojstrski obrtnik, sta Willie in Bob vsak po svoje “posvojitelja”, kar se sploh zanimivo sliši v I Won’t Dance, ko se oglasi Diana Krall, in postane Williejeva Peggy Lee na simpatičen, a šablonski način, medtem ko se Willie ves čas igra, vsepovsod ga je nekaj, besede jemlje iz zraka in jih prelamlja, zvija in se z njimi gre kozaklamf, melodija pa prihaja zraven, kot bi res hkrati plesal in odklanjal ples. To je seveda zato, ker je Willie eden največjih jazzovskih pevcev naše dobe, ki je na ploščah to tradicijo tudi redno obnavljal in jo dopolnjeval s svojo drugo vokalno deželo: countryjem, ali, točneje, western-swingom, ki pa je spet basically jazz, kajne; pa smo tam. Naslovna pesem je, kot bi priznal tudi Francis, pop, narejen za Franka šestdesetih, ki je poizkusil marsikaj, a poleg My Way je pričujoča pesem resnični statement, izreka, v kateri je Frank povzel svojo filozofijo. Takšna je v njegovem opusu samo še ena pesem, najboljša iz trojke, znamenita It Was A Very Good Year. Willie jo je seveda poosebil na albumu My Way. Pokril je vse Frankove statemente, čeravno je ta vsaj enega, My Way, sovražil, tudi zato, ker nanj pri cirka štiriinpetdesetih še ni bil pripravljen, dočim je Willie pesem pel pri petinosemdesetih.

Naslovnica po barvi in zasnovi evocira tako Frankov album That’s Life (1966) kot (in zlasti) In The Wee Small Hours (1955), prvo resnično Sinatrovo konceptualno mojstrovino, zaznamovano z “gardnerjevskim” obdobjem; Willie se naslovne pesmi te plošče, In The Wee Small Hours Of The Morning, seveda loti nekolikanj drugače, tudi glede na kontekst; ne kot tožbe zapuščenega obupanca, pač pa kot kratkega, a učinkovitega berila minljivosti, ki se je zaveda že dlje časa in se s tem mojstrsko sooča na avtorskih albumih v zadnji petletki. Ko zapoje Luck Be A Lady, torej vemo, za kaj gre, zaključna Lonesome Road pa je nekako logično na koncu – Willieja so v teku let že večkrat pokopali, tudi ko je izdal My Way, so tuhtali, ali ni morda to nekakšen zapik kariere. Nebodigatreba Willie pa je od takrat nanizal še nekaj biserčkov in osamljena pot še traja, dabogda še čim dlje, da vajeti Pesmarice povsem ne prevzamejo Bubléji in podobni epigonski pobje, ki s svojimi večernimi oblekami odvzemajo tem pesmim vsako substanco. In če bi se vprašali, katera pesem je ta, ki bi jo izdvojili kot najmogočnejšo Williejevo izvedbo na plošči – In The Wee Small Hours, brez dvoma. Willie tudi stoji pod svetilko na osamljeni ulici, a hej, v rokah ima Triggerja in na obrazu svoja leta, ki dajo nekdanji ljubezenski tožbi jebeni 100% ontološki naboj; tega je Frank leta 1955 seveda že zarisal, a bil je star 40 let in 87 tozadevno beats 40 by far, bi rekli, zlasti, ker Willie Nelson ni pevec standardov kar tako, ampak dobro ve, kdaj in zakaj se česa loti.

Prav zato ob pričujoči plošči ne razmišljajmo o turobi, ampak o tem, kdaj bo Willie izdal naslednji album. Kdo ve, ali ga bomo še videli na odru (tudi zaradi let, ne zgolj zaradi situacije), videli pa ga bomo na albumih in slišali, da res velja: mladi moramo Willieju zapustiti dober svet, zato ga je sredi vsega razčlovečenja, kršenja ustav v imenu kapitala na račun, ki bo nekoč moral biti poravnan in drugih zločinov, ki se “v imenu virusa” trenutno dogajajo vsepovsod po svetu, treba poslušati. Pozorno. In večkrat.