Pokojnina, juhu! Spet bom nakupovala!
Stopim pod prijetno topel tuš, se namilim z gelom za tuširanje, za intimne predele uporabim poseben gel in za stopala gel tri v enem. Voda polzi po koži, jo čisti in mehča. Kakšno razkošje! Pred devetimi desetletji smo uporabljali le trdo milo – vse v enem, uporabno za umivanje in pranje in še hladno vodo, zajeto v vedro iz globokega studenca.
Ovijem se v mehko, toplo brisačo in nadaljujem z velnesom. Obraz namažem s kremo, v kateri je hialuronska kislina za blaženje gub in napeto kožo. Nekaj je nanesem na dekolte, ker bom danes oblekla bluzo z drznejšim izrezom. Nego nadaljujem z mlekom za telo. Vonj po jasminu je moj najljubši. Zapelje me v mladostne spomine, ko sem hitela mimo jasminovega grma in sanjarila o ljubezni.
Sedem k lepotilni mizici z dvema zrcaloma, navadnim in konkavnim. Noge položim na simulacijsko ploščo, ki sprošča mišice in obnavlja organe. Natančno opazujem svoj obraz in morebitne spremembe na njem. Globoke gube in gubice me ne motijo. Moteče so le dlake, ki vztrajno poganjajo pod nosom in po bradi. Oh ti hormoni! Obrvi in trepalnice so se močno razredčile in dlake so se preselile na mesta, kjer niso zaželene. Vzamem pinceto z lučko in jih odstranim, nakar se ubadam z ličili, ki bodo podpirala moje današnje razpoloženje. Z rjastim svinčnikom narišem obrvi, tako da je leva malo privzdignjena, kot da sem začudena. S temno pink barvo poudarim levo veko in z modrozeleno desno, podobno kot je svojo madame naličil Henri Matisse. V brezzoba usta vstavim protezo slonokoščene barve, nakar pobarvam ustnice z vijoličastim rdečilom.
Počutim se kot mladenka in moje srce utripa v ritmu valčka, ko se preselim h garderobni omari. V nosnice zaplava nežni vonj sivke, razporejene po policah in omarah. Oblečem zapeljivo čipkasto spodnje perilo kožne barve, tisto, ki mi ga je podaril moj rajnki pred dvajsetimi leti. Izberem še smetanasto bluzo in modro midi krilo, ki sega preko razširjenih ven na nogah. Obujem dokolenke in stopim v čevlje z nizko peto. Z nostalgijo se spomnim salonarjev, ki so bili nekoč moj nepogrešljiv spremljevalec.
V kuhinji se kremžim, ko s sadnim sokom poplaknem polno pest tablet. Poiščem torbico in jo napolnim z ekološko nakupovalno vrečko, denarnico z osebnimi dokumenti, vse od osebne izkaznice do vozniškega dovoljenja, ki ga zadnjih pet let sploh ne uporabljam, nekaj gotovine, kreditno in plačilno kartico, drobižnico, mobilnik in ključe. Za racionalno nakupovanje dodam še nakupovalni seznam, da me ne bi premamile ugodne ponudbe.
S palico v rokah zaprem vhodna vrata. Mešanica cvetnega prahu in izpušnih plinov za trenutek zamegli moj pogled in me sili na kašelj. Ustavim se, zajamem sapo, nakar previdno in premišljeno, kot da bi stopala po jajcih, štejem korake. Do prehoda za pešce jih naštejem enajst. Vozniki prijazno ustavijo vozila in me s hupanjem pozdravljajo, ko se prebijam na drugo stran ceste. Še devet korakov in vhodna vrata v eldorado se na široko odprejo.