Intervju s Tonetom Partljičem

Tone Partljič (roj. 1940) je urednik, publicist, pisatelj in dramatik. Njegova dela odsevajo trpkost, posmeh nad vsem balastom in neumnostjo izrečenega in narejenega. Pa tudi (po)smeh, ki se iz vsega tega lahko izcimi.

Sprašuje: Tonja Jelen

  1. Začniva s prozo in dramatiko skupaj. Vaša dela odsevajo družbeno tragiko ljudi, ki nekako tolčejo skozi življenje, a nikoli ne prosijo za še več … Četudi za trenutek želijo nekoliko več, se kaj hitro izkaže, da jim to ni dovoljeno.

Vesel sem, da ste opazili, da moja dela odsevajo tudi »družbeno tragiko«, ker me sicer navadno štejejo samo za komediografa in humorista. Toda, če pogledava Mojega ata, socialističnega kulaka, ki ga ljudje zaradi filma najbolj poznajo, sem se delal norca iz mojega očeta ( v otroštvu sirota brez staršev, kasneje skoraj hlapec pri velikem kmetu …), ki je v času agrarne reforme hotel »še več«, hotel je biti enak kot nekoč njegov gospodar. Hotel je biti kulak. V tem je seveda posmeh, a tudi svojevrstna žalost. In imate prav, tragično je, da na koncu izgubi vse. Vendar si v nekaterih mojih tako imenovanih »tranzicijskih« komedijah (Gospa poslančeva, Politika, bolezen moja, Za nacionalni interes …) mnogi zelo želijo še več in več … Ampak to je »večna dilema«, kajti nazadnje so se zlomili Cezar, Napoleon, Hitler in podobni, ki so si želeli še več. Kajti v vsakem primeru ta na koncu več in več – čaka koščena dama Matilda.

  • In tu sva pri metamorfozah. V romanu Nebesa pod Pohorjem človek mora nenehno rasti, destabilizacijo in razkroj gotovosti prikažete na vseh književnih osebah obravnavanega romanesknega dela.

Če pa vsa družba sprejme maksimo vedno več, pa se v nekem trenutku zlomi tudi na osebni ravni. Vedno več uspeha, vedno več dobička, vedno višji bruto produkt in vedno več kapitala se lahko dogaja samo na račun na hrbtih večine »neuspešnih«, ki so sploh brez možnosti …

Vedno več in več povzroča vse krize kapitalizma in stisk posameznikov, tako da poleg »ponižanih in razžaljenih« niso več gotovi in varni niti požrešneži z »več in več«.

Občutek ogroženosti je od nekdaj lastnost človeka.

  • Smo torej vsi zapakirani v lepe ovoje, glede na okus vsakega posebej, in se radi vračamo v gotovost le še skozi spomine?

Zapakirani smo v različne ovoje, seveda pa bi bili radi v lepe. Rado sem na dozdeva. Da so bili nekoč »dobri stari časi«. Ampak tudi našemu času bodo zanamci rekli, da so bili to dobri stari časi. Razen, da zlasti Slovenci radi negujemo tudi slabe spomine iz nekdanjih časov, da se lahko danes in jutri žremo med sabo.

  • In kje smo se torej znašli, če je protagonist Sebastjan iz romana Sebastjan in most skonstruiral taisti most, s katerega je tudi sam skočil?

Sicer Sebastijan ni skonstruiral mariborskega mostu, je pa res bil nekaj let njegov vzdrževalec. Skočil je z njega, ko so Hitlerjevi tanki že rožljali v Šentilju, saj je rekel, nisem več dovolj močan za še en pekel – vojno. Ali je človeštvo še dovolj močno za še eno – svetovno vojno? Glede na vojne v Aziji in Afriki bi človek mislil, da nekateri mislijo, da bi še enkrat »šlo«. Jaz mislim, da ne. Zato to nelagodje, ker mnoge »močne osebnosti«, ki jih je omenjal celo predsednik države, da bi podprl močno osebnost za premiera, delujejo v bližnji in daljni okolici izzivalno, nevarno, zastrašujoče …

  • Verjamete v mlade, kot se kaže v vaših leposlovnih delih. Danes smo se znašli v veliko večji stiski, kot tisti mladi trideset ali se dvajset let nazaj, kajne?

Ja, verjamem v mlade, zvečine bolj šolane ljudi … Ni dobro, da naša oblast ne verjame v njih in jih, če protestirajo, ker bi radi šli k pouku, sodno preganja. Maščevalnost ni dobra smer v politiki. Seveda, ko sem bil po drugi vojni sam mlad, smo verjeli v svet »enakih« ljudi, pa smo bili prevarani, leta 1991 smo spet verjeli, da bo država Slovenija vsem »mati domovina«, pa še malo ni, v kaj naj verjamejo mladi ljudje, ki sicer ne skačejo z mostu, ampak prek mej v svet, ker doma nimajo perspektive. Ampak, ko sem bil sam mlad, je bilo v naših šolah malo odličnjakov, danes jih je celo večina, imamo tudi množice magistrov in odličnih doktorjev, toda odličnosti v življenju ni in ni. No, meni se najbolj posrečijo tista literarna dela, v katerih nastopajo tudi otroci in mladina.

  • Kaj pa današnja srednja generacija, ki se počasi stara. Kaj doživlja z globalizacijo, tranzicijo?

Zelo narobe je, da ne le jaz, tudi drugi moji stari kolegi rečemo, hvala bogu, dobro smo, ne morejo nas nagnati iz službe in prvega dobim pokojnino. Zaposlena srednja generacija  pa trepeta, da se ne bo znašla na cesti in ali bo dobila plačo in ali bodo delodajalci plačali obvezne prispevke. Tolažba, da je tak globalni svet in da smo v tranziciji, je jalova. V socializmu so rekli »revolucijo še traja« in »nič ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše.« In smo videli, kako se je končalo. Danes pa se ljudje pravijo »nič ni tako slabo, ta ne bi moglo biti še slabše«, politika pa »tranzicija še traja«.

  • Micika in Aldo sta protagonista vaše, predvsem grenke komedije. Covid-19 je še bolj pokazal, kako je s starostniki v domovih za ostarele. In navsezadnje, kako je s kulturniki, umetniki. Aldo je lik, ki ga ignoranca prizadene dvakrat, za Miciko se lahko reče, da ker je ženska, doživlja še večno stisko …

Usoda Micike kaže, da vse življenje upamo, da bo boljše. Kaže usodo ženske. Ker ste omenili pandemijo, samo poglejva, kdo je nosil največje breme. Ženske v trgovinah, bolnišnicah, domovih za ostarele … In kajpada doma. Kdo »zrihta« bele ovratnike, da grejo na pomembna dela, kdo spravi otroke v šolo, poskrbi za obroke hrane … Naše ženske res držijo tri vogale Slovenije pokonci. Iz česar vidimo, da ustavna enakopravnost, volilna pravica, enako možnosti v dokumentih  ipd. niso rešile tega vprašanja.  So absolutno večinske žrtve nasilja v družini … Vse so Slovenke leta!

Navsezadnje vedno znova z upanjem rodijo nove Slovence in Slovenke …

  • In kje sta še tukaj lahko humor in ironija? In seveda pamet?

Humor potrebuje svobodo in hrabrost. Povejte mi slovenskega ministra ali poslanca, ki spravi skup kak humorni stavek ali pa se smeje. Kar zadeva pamet, pa v gledališču lahko včasih vidite komedijo »Gorje pametnemu«.

  • Res je. Redko ali skorajda nikoli. Pamet je še torej vedno boljša kot žamet. Hvala vam za vaš čas in na še veliko prodornih misli.
Tone Partljič ob doprsnem kipu Ivana Cankarja (posredovan osebni arhiv)

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.