Opoldanski sončni žarek nagajivo poplesava po posteljnem pregrinjalu. V brado si  brundam poskočnico,  oblačim trenerko in se poredno nasmiham. Pri svojih osemdesetih sem lezla v keson s hrano! Neverjetna pobalinska izkušnja! Ampak bralec, najprej ti moram pojasniti okoliščine.

Pred natanko desetimi dnevi sem se preselila v naselje cevarjev. Ja, prav si prebral – CEVARJEV. Gradbinci so postavljali novo vodovodno napeljavo za zasneževanje pohorskih strmin. Pet debelih cevi, takšnih s premerom dva metra, je ostalo neuporabljenih. Znan arhitekt z izvirnimi idejami Andi Jandl, ki je študiral na Japonskem, je narisal načrte in blizu hotela Arena je nastalo slikovito naselje hišk – no ja cevi, pobarvanih v toplih barvah, namenjenih manj premožnim zaslužnim kulturnim delavcem.

Danes je prišla na kavo prijateljica Zlatka in obstala z odprtimi usti. Prhnila je skozi nos, dvignila brado in skozi zobe sikala: »Korupcija! Kakšno razkošje! Na desetih kvadratnih ena sama elektronika, pa še  nizki stroški!«

Zlatka še vedno životari v dvostanovanjski hiši z osmimi sobami, dvema kuhinjama in dvema kopalnicama. Za zasilno ogrevanje si mora pritegovati od ust. Tudi v tej zimi je izgubila nekaj kilogramov, zato pomladna oblačila na njej visijo kot na obešalniku, a ji tega ne bom rekla. Prijateljica je le prijateljica.

V moji cevi ni prostora za dve osebi, zato postrežem kavico in piškote s pretečenim rokom kar pred vhodom v bivališče. Zleknjena na mehko blazino, položeno na fotelj iz ratana, pomakam piškot v kavico, s polnimi pljuči zajemam gorski zrak in uživam v razgledu na bogato cvetoče bele in rumene narcise. Prijateljico poslušam le z enim ušesom. Če povem po resnici, si dovolim, da se me njene besede ne dotaknejo, in da spolzijo skozi moja ušesa kot curek vode. Iz navade ji prikimavam, medtem ko obdelujem vtise pretekle noči.

Cevarji, sami penzionisti s sramotno nizkimi pokojninami, smo izdelali varčevalni načrt. Odločili smo se, da se bomo prehranjevali z živili, ki jih v bližnjem lokalu dnevno odvržejo v kesone. Pa smo šli v akcijo: Jožek, Lojzek in jaz. Ob polni Luni smo oprezali okoli vogalov lokala. Nikjer ni bilo žive duše. Prižeti tesno ob zid smo se premikali proti zadnjemu delu stavbe. Bolj ko smo se približevali kesonom, bolj je šumelo. Od strahu mi je zaledenela kri, ko se je mimo mojih nog sprehodila podganja družinica. Skočila sem visoko v zrak kot atletinja in pristala na pokrovu zabojnika, kar je bilo priročno. Imela sem namreč vlogo vlomilke. Vedela sem, da bom nalogi kos, ker sem nekoč, ko sem izgubila ključe, morala vlomiti v lastno stanovanje, in da ne omenjam nasilnega odpiranja ključavnic na kolesih. Končno pa je odpiranje elzetke nekaj povsem naravnega in za me mala malica. Zlezla sem v posodo in iz njenega drobovja metala slastne zalogaje: tretjine zrezkov, polovice pic, na pol pojedene kolačke, pol banane, piškote in še … Kako so teknile dobrote! Brez besed smo se mastili na kraju samem, se drezali pod rebra in se drug drugemu nasmihali. Lojzek je iz žepa pričaral stekleničko žganja in naša sreča je bila popolna.

Iz sanjarij me je prebudil zaničljiv Zlatkin glas: »Ogabno! Piškot je plesniv!«

***

Bralec, sedaj pa sam presodi: »Se podarjenemu konju gleda v zobe?«