Piše: Matej Krajnc

Mariborska literarna družba, 2020

Sicer avtohtoni Mariborčan, ki v mestu ni živel pred letom 1997, od takrat pa meandrira med Mariborom, Celjem in Ljubljano, nisem nikoli v živo doživel trgovine Plavi 9, sem pa o njej precej slišal. Ko takole listam po pričujoči knjigi, se zazdi, da je Maribor zgolj ena od njenih zgodb; Plavi 9 postane naenkrat nadpomenka za marsikaj, zlasti pa za našo kolektivno zavest, ki je nekako odplavala, ne nujno po Dravi. Ker je človek hkrati socialno in individualno bitje, ima pravico, da se do lastne kolektivne zavesti opredeli tudi s tisto individualno, a ko svet odnese s tečajev, je treba nujno pretuhtati oboje in se zamisliti nad mentaliteto, ki je takšna, kot je. Zato pride prav satira. Tone Dodlek pravi, da “potrebujemo svobodnega duha in Slovenijo kot domovino”. Država ne more nadomestiti domovine, pove, in to je pravzaprav srž problematike. Noben resno razmišljujoč državljan pričujoče države, kot je ta hip, ne more imeti za domovino, da pa bi se ta trend lahko obrnil, se je treba obrniti v glavah in spoznati, da “borzno” razmišljanje, kjer je posameznik kolateralna škoda v imenu kapitala, za noben kulturni, kolektivni in individualni prostor ni dobra rešitev. Navsezadnje se je to v vsej meri pokazalo v zadnjem letu med epidemijo/pandemijo, ko je človek postal poskusni zajec, brez osnovnih človeških pravic, dostojanstva in prihodnosti. V imenu zdravja, seveda, ki pa je zelo širok pojem. Tone Dodlek naslovi vprašanja mentalitete, sedanjosti in prihodnosti v kratkih satiričnih pesmih, kjer svet ostaja širok, prav tako pa polje razmišljanja. Ni težko ugotoviti, čemu je zbirko naslovil prav tako in nič drugače.

“Kdor ne ploska, ni naš.” – “Od nekdaj lepe laži so slovele (…), a lepše od naših niso bile nobene, hvala za pozornost.” – “Dobro vago pa prinesejo besede za našo sveto stvar.” – “Smo v finalu.” – “Ko se je zdelo, da ni več nevarnosti za domača vrata, so padle maske.” In najboljši: “Ljubljana, mi v Second hand shopu imamo problem.” Res je, v Second hand shopu, razprodani dolinici pod Alpami, kjer je Plavi 9 zlahka simbol nekdanjega “trenda navzgor”, so “naši dobili gol”, “kazalca na uri lustrirata čas” in vprašanja lepi Vidi so nadvse umestna. V razdelku Pidiksos dobimo intermezzo nekolikanj na videz bolj intimnih, skorajda pastoralnih utrinkov (“Kot šepet samote in daljav je v dotiku vonj semen in trav”), a sledi razdelek Bermudski trikotnik, ki s kratkim verzom “Smo v finalu.” pove pravzaprav vse. Tretje oko, Trendi v turizmu, Dodana vrednost … naslovi, ki v svojem nadaljevanju zelo priostreno predočijo situacijo. In v razdelkih na začetku knjige ni nič drugače: Rajska destinacija, Stari vic, Flirt, Ljubezen na prvi pogled, pa Ljubezen ali kako krajšamo ulomke, razdelek, ki z naslovom udari subtilno in hkrati neusmiljeno. Dodlek iz sveta, kakršen je, ne dela pesnitev, ne gre se dolgih razprav, formalno se ne spogleduje s klasičnimi ali manj klasičnimi pesniškimi oblikami, pa tudi moralizira ne. Bralec se mora o svetu odločiti sam. Tudi o pričujoči poeziji. Kar je seveda vesela novica.