Piše: Mario Berdič Codella,

Mag. Oto Vogrin sodi na slovenski likovni sceni brez dvoma med najbolj vsestransko ustvarjalne likovnoumetniške osebnosti, saj združuje po eni strani poklic likovnega pedagoga, pri katerem je pogosto inovativen, z likovnim ustvarjalcem v najrazličnejših grafičnih tehnikah in akvarelu, saj rad eksperimentira na lahkih materijalih v nizkoreliefnih, panoramskih, pogosto 3D kompozicijah in ne nazadnje tudi v mešanih tehnikah na platnu, če omenimo samo samosvoje asemblaže in triptihe, po drugi strani, ukvarja pa se še z raziskovalnim delom, nadgrajujoč svojo formalno izobrazbo in hkrati z organizacijo razstav v okviru Razstavnega salona Lojzeta Šušmelja v Hramu kulture Arnolda Tovornika, ki predstavlja, poleg gotsko baročne cerkve, nabolj monumentalni arhitekturni objekt v njegovem domačem kraju, na katerega bi lahko bili ponosni tudi v marsikaterem večjem mestu.

Kljub obvladovanju številnih likovnih tehnik se zdi, da so Otu Vogrinu najljubše prav grafične, ki jim je leta 2015 posvetil knjigo z naslovom Odtisnil sem grafiko, kjer gre brez dvoma za eno najbolj samosvojih knjig na domačem knjižnem trgu. To je namreč avtobiografsko zasnovana monografija o grafiki, ki ji tako po obliki kot vsebini težko najdemo primerjavo.  Sicer pa lahko umetnikove grafike smatramo kot svojevrstni hommage Alojzu Šušmelju, slovenskemu slikarju in grafiku (1913 – 1942), ki je svoje življenje prebil na Kobanskem in mu je, na Vogrinovo pobudo, posvečeno tudi selniško razstavišče. Sicer pa je dovolj zgovorna uvodna misel v monografijo: “Grafika je, vse ostalo ni.” Ob izidu knjige je avtor poskrbel še za dodatna presenečenja, s katerimi je spodbudil tako otroke kot odrasle k ustvarjanju običajnih in neobičajnih grafik, kot so na primer odtisi na majicah, darilnih vrečkah, vžigaličnih škatlah, stekleničnih etiketah, hkrati pa je natisnil tudi priložnostne grafike, ki so spremljale knjižno izdajo, vse v smislu celostnega založniškega projekta. V zvezi z vžigaličnimi škatlami lahko omenimo kombinacijo linoreza v kolažnem tisku na vžigaličnih škatlah za ptujsko razstavo leta 2019, seveda na tematiko kurentovanja, ohranjajoč prepoznaven, a za grafike skrajno neobičajen panoramski »Hasselblad« format svojih krajin ali vedut ali obojega hkrati. Tudi tedaj si ni mogel kaj, da ne bi vsaj za eno od grafik uporabil humornega naslova: » Kako spraviti kurenta v vžigalično škatlo?«

Sicer pa sodijo v Vogrinovo osnovno motiviko skrajno geometrizirane urbane konstrukcije, v katere iz ozadja prodira kontrastna, organsko stilizirana narava, vendar bolj kot ne v smislu tujke. Tisto, kar neposredno simbolizira naravo v Vogrinovih geometrijsko stiliziranih urbanih naseljih so njegovi nepogrešljivi, četudi občasni ovenčki bidri, kot umetnikov alter ego, nastopajoči v obliki nekakšnih logotipov, ki se “stoje” sprehajajo ali “pri miru” skačejo skozi slikovne površine, kjer pa lahko včasih naletimo celo na kakšne pokemone, ki  ironizirajo potrošniško mrzlico, obsedenost z digitalnimi igricami in druge človeške norosti. 

Četudi je svoje urbane vedute sprva posvečal Selnici ob Dravi, natančneje cerkvenemu zvoniku, ki dejansko neprestano odzvanja skozi ves umetnikov opus, s poudarjeno ekspresivno, dekonstruktivno diagonalo, kot bi skušal z deformacijo prostora ustvariti vtis onostranskosti, transcendence, pa se kasneje pridružijo še vedute (tudi njegovega) mesta Maribora s poudarkom na Lentu in drugih arhitekturnih znamenitostih, kot je stolnica z zvonikom frančiškanska cerkev z zvoniškim parom, dravskimi mostovi, celo novo Medicinsko fakulteto idr. Omeniti je treba skrajno presenetljivo digitalno grafiko s provokativnim naslovom Kdo je potopil EPK? iz leta 2012, kjer je simbolno upodobil potapljajočo se ladjico na Dravi pri Lentu, s skrajno nevarno nagibajočimi se zvoniki stolnice in frančiškanske bazilike (aluzija na Nadškofijski bankrot), hkrati pa grafiko dopolnjujejo tridimenzionalne naprintane ladjice, plavajoče v škafu, z aluzijo na sodobno embalažo, kjer se lahko grafični oblikovalci izživljajo na najrazličnejše načine.

Kmalu je Oto Vogrin, ob obiskovanju zanimivih krajev tudi onstran meja, pričel odkrivati nove arhitekturne zanimivosti, tako je na primer nastala veduta mestne hiše in kampanila v “centro storico” italijanskega mesta Pordenona, kjer je kot nagrajenec DLUM razstavljal v galeriji “la roggia” in presenetil tamkajšnje kulturno občinstvo z verjetno precedenčno upodobitvijo njihovih arhitekurnih biserov po Vogrinovo. Nič manj ni presenetil kulturno občinstvo avstrijsko štajerskega mesta Bruck na Muri, kjer je povezal njihove mestne znamenitosti v poljuben capriccio. Nekoliko drugače je zasnoval delo Tri oblike in sto barv v dimenziji in času 2018, ki ga je posvetil 100. obletnici hidroelektrarne Fala, kjer lahko zasledimo ekstremno poševna daljnovod in zvonik selniške cerkve ter v več vrstah adicijsko komponirane žarnice, kot na kakšnem notnem črtovju, skladno s sinestetičnim učinkovanjem likovne celote. Kot poklon mestu Laško pa je za tokratno priložnost ustvaril kar nekaj del na lahkem materialu v svojem prepoznavnem, dekonstruktivnem slogu.