Piše: Matej Krajnc

Croatia Records, 2020

Pričujoča antologija, ponatis zbirke, ki je izšla leta 2005, se začne v letu 1961, ko je Tereza zapela Pesmu tipkačice in se konča v letu 2005 s pesmijo Naša ljubav Kemala Montena. Vmes so pesmi, ki jih je pela na festivalih in ploščah, razmahnila se ji je kariera v tujini, od Francije do Rusije in nazaj. Pričujoča zbirka ne kani biti ultimativni “best of”, za kaj takega na njej umanjka kar nekaj velikih uspešnic, a ne gre zanje, gre za pesmi, ki so tako ali drugače ostale in prestale to ali ono zobovje časa. Dvema zgoščenkama je dodan koncert iz znamenite Olympije, ko je Tereza že dolgo bila uveljavljena tostran in onstran, ko ji ni bilo treba ničesar več dokazovati in je lahko samo pela.

Iz zgodnje mladosti se spomnim številnih Terezinih malih plošč, ki smo jih imeli v domači zbirki, zlasti proslule Larine pjesme in pesmi Djelić sekunde, ki jo je v francoščini pela z naslovom Il suffira in tudi v Franciji velja za eno njenih bolj znanih pesmi. Imeli smo tudi Chaplinovo balado iz Grofice iz Hong-konga in precej poznejših uspešnic, od Nona do Nježnih strun mandoline in Prijateljev. Terezin glas je bil torej eden mojih prvih soundtrackov, ki je ostal dobro zapisan do današnjih dni, čeprav sem njene izdaje tam nekje v devetdesetih nehal spremljati, mislim, da je zadnja njena plošča, ki sem jo kupil, bila Moja poslednja i prva ljubavi tam nekje v drugi polovici osemdesetih, a to ne pomeni, da je ušla iz mojega spomina. Nasprotno, njene pesmi sem tudi precej igral v svojih zgodnjih kantavtorskih dneh, ko sem pel vsepovsod: v parkih, hotelih, klubih … Vse tiste zgodnje plošče so mi prišle še kako prav. In ko mi je prišel v roke ponatis Skalin, sem z zanimanjem preletel seznam pesmi. Muzika i ti, Sve se vraća, sve se plaća, Na kušinu, Sutra je novi dan, Molim te, ostani … Od res zgodnjih poleg Tipkačice in Djelića še Dedićevi/Kabiljovi Parkovi, Tvoj glas, Kad se jednom vratiš ti … Sprehod skozi lastne skaline. Ko smo že pri številki 45.

V knjižici, ki je priložena zgoščenkam, najdemo odlomke iz številnih pogovorov s Terezo. Urejeni so tematsko, in tako beremo o začetkih, Parizu, družini, Dubrovniku, prijateljih in tako naprej. Glasba, ki jo je Tereza pela, zlasti pa, kako jo je pela, sovpada z njeno osebo, njenim temperamentom in prepričanji. Lahko bi ostala v orkestru in igrala flavto. A jo je oder povlekel naprej, pred mikrofon. In če še niste, čimprej preberite njeno avtobiografijo. Toplo priporočam!