ENIGMATSKA POEZIJA ROKA VILČNIKA
Piše: Marija Švajncer
Slovenski pisatelj, pesnik, dramatik, scenarist in filmski režiser Rok Vilčnik (psevdonim rokgre), dobitnik številnih pomembnih nagrad, med njimi Grumove, nagrade za žlahtno komedijsko pero in Glazerjeve listine, je pri Kulturnem centru Maribor v zbirki Frontier, Poezija objavil pesniško zbirko Šrapneli, poetični logaritmi (2021). Oblikovanje in prelom je opravil Romeo Štrakl, avtorica ilustracije na naslovnici je likovna ustvarjalka Barbara Borlovan.
Na zavihku knjige je pojasnilo, da je šrapnel splošen izraz za opis drobcev, ki se ob eksploziji topovske lupine ali drugega eksplozivnega telesa razletijo med sovražnikovimi vojaki. Sestavljeni so iz krogličnih ležajev, žebljev, igel ali drugih majhnih in ostrih kovinskih predmetov. Logaritmi pa so, kot je zapisano v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, količine, ki jih določajo numerus in logaritemska osnova, ali, kot navaja Wikipedia, v matematiki funkcija, ki iz eksponentne enačbe vrne eksponent.
Pesniška zbirka Roka Vilčnika, napisana kot poezija v prozi, je enigmatska. Avtor namerno pesnikuje tako, da je verze treba razvozlavati in iskati skrite pomene. Niza povedi, ki so sestavljene iz tujk oziroma privzetih besed, le tu in tam piše naravnost, neposredno in razumljivo. Neprestano kopiči pridevnike, njegovo morebitno osebno občutje je treba šele izluščiti. Kot celota se avtorjeva poezija pomika k ludizmu (pesnik izumlja nove in nove besedne igre), uvaja nonsens in absurd, odmika se od čustev (ponekod se vendarle vsilijo), ironija in sarkazem sta zanj samoumevna, menjavajo se paradoksi, obrati in presenečenja. Veliko verzov je mogoče imeti za aforizme. Metaforika je izvirna in nenavadno močna. Prevladujeta racionalizem in intelektualizem. Poet povezuje in združuje tisto, kar bi bilo morda nezdružljivo; preobrača besede in si izmišlja nove in nove pomene. Tako se vikipedija spremeni v vikingpedijo, rožnati panter v rožnatega pankerja, okovi v volkove, poboji v povoje … Omeni slabega pesnika, ki je tako dolgo verjel vase, da so začeli verjeti vanj tudi drugi. Ta samozavestnež je pisal melodije v prozi, se zavzemal za ohranjanje postulatov svoje nepremagljivosti, tekoče je govoril »pomembščino« in svoje pesmi imenoval logogrami.
In vendar je v tej zapleteni poeziji mogoče prepoznati in zaznati ali vsaj slutiti naš čas. V verzih se pojavijo besede iz političnega, koronskega, spletnega (biti sam svoje socialno omrežje), pravnega, gospodarskega in ekološkega besednjaka, strašijo zarote, sevi in neokapitalistične poniglavosti. Čas pritiska na posameznike in posameznice, individualni posegi se izjalovijo. Profano se polašča vzvišenega, pomeni so preneseni na nekaj čisto drugačnega, kot se je pojavilo v prvotni obliki.
Rok Vilčnik pojasni svoj pesniški postopek ter omeni protipomenskost in znakovne predpostavke. Meni, da mora biti poezija globlja od življenja in zapiše svojo diagnozo: »Moja misel je neprizadeta, afebrilna, kardinalno kompenzirana, v mirovanju eupnoična, splošni somatski status je vsebini primeren. Spomin, izrazoslovje, kombinatorika, brez vidnih patoloških rezistenc, domišljijski bazen simetričen, normalno pomičen, dihanje hipnotično, navdih mehak, neboleč, vsebina primerno prekrvavljena, literarna moč ohranjena.« (str. 85) Pravi, da so prispodobe za ljubezen jasne, robovi so zmehčani, notranji svetovi odprti. Izmika se svoji lastni zgodbi in beži v strahu pred tukajšnjim onstranstvom, ki vrtinči prah ozvezdij populacijske genetike. Naveličan je podobe svojih mladih dni in stopa v astralni jarem zavzetosti za svoje novo stanje. Spogledovanje s smrtjo se poraja kot plah nanos (pride dan, ko se ne umivamo več sami). Priznava, da je zelo vase razgledan, zapira prostor teoretskemu diskurzu in kritični refleksiji, z eno polovico samega sebe je zunaj, z drugo pa v sebi. Njegov najljubši prostor je knjiga, aduti pa hitrost, lucidnost v igri, iznajdljivost in kombinatorika. »Potencialno šibka točka pa bi lahko bila samohvala.« (str. 63) V pesnikovem bivanjskem razkošju je stiska. Čeprav je v njegovi poeziji v prozi tudi kar nekaj filozofskih spoznanj, filozofijo zavrne kot zamaščeni kozarec, ki se trudi biti kristal. Konfucij je govoril, Zaratustra je govoril, vsi nekaj govorijo, najpametnejši pa zapravljajo, pribije.
Kdaj pa kdaj se porajajo nekoliko bolj razumljive in skoraj preproste resnice. Omenjeno je življenje, ki ga človek ni živel, svoboda je vzdržnost in ne deluje sinhrono, pesnikova ljubezen je lustracija, duša bi morala v disciplinski postopek. Tekmovanje za pozornost bralk in bralcev, kot pravi, se je prevesilo v finalni del, prepustijo naj se toku njegovega nezavednega in odkrijejo skrivnosti njegovih blagovnih kolekcij. Politična kariera je zanj mamljiva izletniška točka za nesposobneže, ki svojim mamam ne znajo nadeti nagobčnika. Na razpisu za nikoli začeto spravo je zmagal žolč. Avtor je kritičen do današnjega časa in naniza naslednje besede: primitivizem, narcizem, egoizem, pohlep, rasizem, inkontinenca slaboumnosti in vidni upad kognitivnosti ter pripomni, da ni vsako ravnotežje optimalno. Demokracijo občuti kot pokopališko ječanje, robat materializem se mu kaže s svojo prostaškostjo. »Spoštuj lakomne, častihlepne in neizobražene ljudi. / Nikoli ne veš, kdaj bodo prišli na oblast.« (str. 61) V obliki aforizmov sta na primer spoznanji, da se otrok šele uči biti plenilec in da evolucija svoja največja presenečenja še hrani.
Rok Vilčnik obvlada pisanje različnih literarnih zvrsti in je vsestranski umetnik. Njegova dela naletijo na velik odmev, naklonjene kritike in občudovanje javnosti. Kako zelo univerzalen je, priča smeh, ki ga zna pričarati na lica v humoristični nanizanki Naša mala klinika, v kateri je poleg Marka Pokorna, Branka Đurića – Đura, odličnih igralk in igralcev ter drugih sodelavcev ustvaril eno najboljših slovenskih zabavnih serij. Smeh je v koronskih časih, v katerih nam ne grozi samo virus, temveč tudi novi in novi ukrepi in omejitve odločevalcev, nadvse zaželen. Nanizanko spet ponavljajo, in tako je tudi prav.
Rok Vilčnik je veliko storil tudi na področju glasbe. Glasba je zanj fonetičen zapis smisla, zapiše v zbirki. Znan je kot idejni vodja in avtor besedil glasbenih skupin Patetico, Papir in Pliš, piše pa tudi besedila za številne druge slovenske izvajalce in izvajalke.
Vilčnikova poezija v prozi v zbirki Šrapneli, poetični logaritmi bo pritegnila in vznemirila literarne sladokusce in poznavalce obeh spolov in drugih, zagotovo pa bo tudi izziv za tiste, ki so se šele začeli prepuščati poeziji in se pomikati po njenih labirintih.
Knjiga je izšla v ekološki obliki kot Valovanka in hkrati običajna izdaja. Izdelek iz že uporabljenih sestavin prispeva k ohranjanju narave in naravovarstveni ozaveščenosti bralk in bralcev.
dr. Marija Švajncer
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.