Vzpenjam se po osmih zavitih, starih, lesenih stopnicah. Vsaka je različno dolga, visoka in široka in vsaka zapoje po svoje. V mladosti sem po njih poskakovala navzgor in navzdol, ubirala po dve hkrati in iz njih izvabljala melodije kot na ksilofonu. Danes je moj korak okoren in previden. Na zgornjem podestu se zadihana ustavim in odprem vrata v podstrešno kamro. Zrak v prostoru je zadušljiv. Skozi strešno okno se prebija pramen sončne svetlobe. V njem se na gosto vrtinčijo delci prahu, ki lezejo v oči in dražijo nos in grlo. Na stojalu za obleke me nagovori babičin klobuk. Previdno ga snamem z obešalnika, ga zavrtim med dlanmi in obudim spomine na mojo ljubo babico Veroniko.

Pariški model iz šestdesetih let je na levi strani rahlo potlačen, nekoč modra riževa slama je zbledela, in rdeča trakova, zavezana v veliko pentljo, sta se razvezala. Prav tako so zobu časa podlegli bogati svileni cvetni listi in se razsuli na vse strani. Babica je bila na klobuk zelo ponosna. Vsakomur, ki se je obregnil ob razkošno pokrivalo, je pojasnjevala, da je prav takšen klobuk nosile Madame Matisse, kadar se je odpravila v Bolonjski gozd. Ne vem, če so jo razumeli tisti, ki še niso bili v Parizu in se niso ukvarjali z umetnostjo. Oh, ta moja babica. Iz Štajerske se je pripeljala v prestolnico in me čuvala, kadar sem bila bolna in kar tako tudi poleti, ko nisem hodila v vrtec. Pri nas je ostala nekaj dni, nakar si je na glavo poveznila klobuk in se z vlakom odpeljala. Gledala sem za odhajajočim vlakom, ji mahala in jokala kot dež.

Moja babica je imela topel objem, mehke dlani in prijeten glas. Kadar je brala ali pripovedovala izmišljene pravljice, sem jo poslušala z odprtimi usti. Tiščala sem se k njej kot droben črviček in moledovala: »Povej še eno pravljico in še eno! Ostani pri nas!«

Ona pa me je pobožala in obljubljala: »Kmalu pridem.«

Spet je na glavo poveznila pariški klobuk in za sabo zaprla vrata. Za njo je ostal blagi vonj kreme in parfuma. V postelji sem si predstavljala, da je babica še zmeraj z mano. V spominu sem poiskala njeno podobo s klobukom. Ponoči sem sanjala, da me babičin klobuk lovi. Imel je dolge tipalke, velikanska pisana krila in želo.  Škrati so mi prišepetavali, da bi babico lahko obdržala, če bi se znebila njenega klobuka. Posodili so mi čarobno palico, s katero sem se bojevala z vrinjencem, dokler ni obležal nemočen in razcefran. Sanje so se ponavljale vsako noč in na koncu sem bila prepričana, da bom babico obdržala pri sebi, če bom uničila njen klobuk. Priložnost se mi je ponudila ob babičinem naslednjem obisku. Vstopila je, klobuk odložila na nizko poličko in me zavrtela, kot da bi bila na vrtiljaku. Od veselja in sreče sem vriskala: »Babi, babi, igrajva se! Ostani pri meni!«

Na skrivaj in  s kančkom zlobe sem ošinila klobuk. Miroljubno je čepel na polički. Od tipalk, peruti in žela, ni bilo nobenih sledi.

»Poglej, kaj imam za te!« se mi je dobrikala babica.

Podala mi je vrečko, v kateri se je šopiril majhen slamnat klobuček, okrašen s frfotajočimi trakovi in umetnimi rožicami. Poveznila sem si ga na glavo in se z vseh strani občudovala v zrcalu. Na babičinega sem v hipu pozabila. Tisto poletje sva si z babico nadeli vsaka svoj klobuk in se s hitrim vlakom odpeljali na dolge počitnice v hiško s pojočimi stopnicami.

***

Zgodba Pojoče stopnice je bila nagrajena v letu 2021 na literarnem razpisu Predelan dedkov – babičin klobuk, ki ga je objavilo Društvo za medgeneracijsko povezovanje Sinica. Objavljena je na 41. in 42. strani prvega literarnega – medgeneracijskega zbornika Društva Sinica (Domžale, avgust 2021).

Selektorica Janka Jerman je nagrajeno zgodbo utemeljila z besedami: Uvod v pripoved vzbudi zanimanje in nas postavi v zgodbo, kjer odigra glavno vlogo zanimiv klobuk – pariški model iz šestdesetih let, ki je bil stalni babičin spremljevalec. Zgodbo popestri dekličina zamisel, da babica ne bi odšla, če ga ne bi bilo. Sledi preobrat, ko deklica dobi svoj klobuk, se čuti enakovredna babici in njenega klobuka ne obsoja več. Zgodba se lepo razvije, jezikovno je dobra, ni razvlečena.