Piše: dr. Marija Švajncer
Borut Gombač, slovenski pesnik, pisatelj in dramatik, je pri Kulturnem centru Maribor v zbirki Simfonica Slovenica objavil pesniško zbirko Popevke, songi in šansoni (2021, drugi natis)dopolnjeno z življenjsko zgodbo na fotografijah. Oblikovanje in prelom je opravil Peter Dobaj.
Uvodni pozdrav prijatelju in umetniku je napisal glavni urednik Kulturnega centra Maribor, mag. Dušan Hedl. Med drugim pravi, da je Borut Gombač njegov prijatelj, in to eden redkih, ki mu lahko zaupa. V različnih okoliščinah, še tako kaotičnih, ohranja strpnost, razsodnost in razumevanje. V živo sta se prvič srečala v MKC Maribor in Galeriji 88, v literarnih in glasbenih krogih pozneje še večkrat, vse do izdaje prve pesnikove knjige. Borut Gombač je pri Kulturnem centru Maribor urejal knjige in sodeloval pri pripravljanju zgoščenk. Njegove pesmi je uglasbil Vasko Atanasovski, čez čas je začel sodelovati z Marjanom Bonetom, ki je za založbo s svojo skupino Kvinton ustvaril kar nekaj glasbenih uspešnic. Gombač je sodelovanje med poezijo in glasbo razumel kot dejavno in spoštljivo zbliževanje in prilagajanje. Dušan Hedl dolgo ni vedel, da je bil nekoč (tako kot on) tudi Gombač roker.
Pa začnimo na koncu. Zadnja pesem v pesniški zbirki Popevke, songi in šansoni je napisana v obliki vprašanj, in sicer: kako je mogoče ujeti neulovljivo, kako ga ponoviti, kako zaslišati neslišni glas in prepoznati nevidni obraz, kako premagati nepremagljivo, kako ga premikati, kako preplavati razlita morja, kako preseči rob vesolja, kako zgraditi zvezdne hiše in komu prebrati, kar srce napiše? Odgovori so v njegovih pesmih: neulovljivo zna ujeti, ker je pesnik, ki povezuje svet, vsakdanjost in intimo. Z izjemno močjo oblikovanja in nizanja novih in novih rim, ubranih, lepo zvenečih in pozvanjajočih kot glasba, natrosi tako lepoto kot grdost sveta; prvo vidi v oblakih, pticah, soncu in jasnem nebu, drugo v revščini in krutosti, ki povzroči, da se svet nekaterim ljudem sesuje in jih potisne na obrobje. Obstranci, osebe s posebnimi potrebami, gibalno ovirani, klošarji, berači in tisti, ki opravljajo umazano, vendar nujno delo, na primer upognjena ženska na javnem stranišču, imajo pravico do svojega kančka sreče in zadovoljstva. Včasih jih ne preostane drugega, kot da se prepustijo spominom ali sanjarjenju.
Poet zna uloviti trenutke, iz vsega zmore napraviti pesem, rime kar vrejo iz njega. Drobna jutranja doživetja, vremenske spremembe, utrip mesta in neznatni dogodki se prelijejo v verze. Tako razgibano je vse skupaj, izraženo v na videz preprostih besedah, v resnici pa veličastno, kdaj pa kdaj razgaljeno in prepredeno s sočutjem. Pesnik nariše odtenke človekovega zadovoljstva in bolečine, zamaknjenosti, odrinjenosti in iskanja. Poet je čarovnik kratkega hipa ter hkrati prepričljiv povezovalec preteklosti in sedanjosti.
Kako zaslišati neslišni glas in prepoznati nevidni obraz? To poet postori s čarobno paličico svoje poezije in stori, da tak glas postane slišen, nevidni obraz pa zasije v vsej svoji zgovornosti in prepoznavnosti potez, zdaj s takšnim, zdaj drugačnim izrazom, gladko kožo ali gubami, v katere se je zarisal čas. Pesnik sliši melodije, iz nevidnega prikliče razkošje podob.
Zmore vrsto odgovorov. Premaga nepremagljivo in premika nepremakljivo, povzpne se, kamor se mu zahoče, pesem se rodi tudi v nepoetičnih okoliščinah. Pesnik se spominja, da so v Mariboru ljudje nekoč množično hodili v tovarne, po Melju se je na začetku in koncu šihta valila tako velika množica, da je bilo komaj mogoče pomikati mimo nje, ljudje so imeli zaposlitev, tovarne so bile uspešne. Zdaj je vse drugače: industrija je propadla, tisti, ki so se znašli na cesti, so se morali znajti, kakor so pač vedeli in znali. Eno je univerzalno, drugo je individualno. Mogoče je govoriti o ekonomskih spremembah in prehodu v novi družbenoekonomski sistem, posledice vsega tega dogajanja pa nosijo ljudje, ki so potisnjeni na rob družbe in nimajo besede. Družba je marsikoga od njih izvrgla, mu odvzela življenjske možnosti in ga pahnila v molk. Takim ljudem preostane samo še životarjenje, tu in tam borna pomoč in kaj neki drugega kot zatekanje v spomine.
Na navedena vprašanja pesnik ponudi dovolj prepričljivih odgovorov. Toliko vsega je mogoče postoriti s poezijo: z njo se dvigne tja daleč v vesolje, v njem zapojejo zvezde in planeti, sonce ga greje in ohranja poetovo moč. Vsakič, ko se mu zahoče, lahko zaživi v zvezdni hiši. Tja se umakne ali pa vanjo koga povabi. Tako prizanesljiv zna biti do gostov, razumevajoč, skoraj nežen. Veliko je takih, ki jim lahko prebere, kar napiše njegovo srce. Simbolika srca je rahločutna, kliče jih k lepoti, čeprav je v nekaterih verzih opaziti grenkobo tistih, ki so odrinjeni in ranjeni.
Tisto, čemur je zavezan s posebno mehkobo in blagostjo, pa je ljubezen. To so občutja in doživljanja, ki trajajo in so včasih lahkotna, vidna v skodelici čaja z medom, spiti v dvoje, globini pogleda in dotiku, ki je znan, a vedno znova dobrodošel, zaželen in presenetljiv, kot da bi se zgodil prvič. Tako varno je vse skupaj, že doživeto, vendar osrečujoče v ponavljanju in oživljanju. Čas je zaustavljen in v dvojini drugačen. Dvojica pogosto sploh ne potrebuje besed, saj o vsem govori bližina sama, objem je zgovoren in je govorica rok, poljub je trenutek večnosti.
Oblikovno so pesmi impresije, krokiji, lirične izpovedi in opisi različnih, tudi narodopisnih dogodkov. Rime zvenijo na novo in izvirno, kitice so večinoma štirivrstičnice. V zbirko je uvrščeno nekaj pesmi iz muzikala Kurentova svatba (2012); Borut Gombač jih je napisal v sodelovanju s pisateljem, pesnikom in dramatikom Zdenkom Kodričem, eno izmed pesmi v zbirki pa z glasbenikom Marjanom Bonetom. V pesmih so tudi refreni in ponavljanje nekaterih verzov. Pesmi v zbirki so razvrščene po abecedi (prva črka v naslovu). Ni mogoče prezreti, da Borut Gombač pesnikuje s posebno lahkoto in silovitim ustvarjalnim poletom. Kljub tradicionalni formi so pesmi moderne, blagozvočne in bralno privlačne ter veliko več kot le popevke, songi in šansoni. Prelitje v glasbo je sicer dodana vrednost, vsekakor pa so pesmi enako privlačne, učinkovite in odmevne, če jih beremo ali jim v uglasbitvi prisluhnemo.
Spremno besedo je napisal pesnik in kantavtor Bojan Sedmak in se v njej lotil analize forme, vsebine in motivike Gombačeve poezije. Opozarja na zrelost umetnika, ki ve, kaj hoče, in to dosega z zavidljivo poetsko močjo in lepimi kombinacijami besed, porajajočih se v nepredvidljivih kontekstih. Kakovost dobre poezije je v tem, meni Sedmak, da odseva bralne zaznave vsakič malo drugače. V srečanju s to poezijo je mogoče doživeti vznemirljivo bralno potovanje s trenutno najboljšim živim klasičnim mariborskim pesnikom, klasičnim v modernem smislu.
Na koncu pesniške zbirke so dodane fotografije iz umetnikovega osebnega arhiva. Na njih je pesnikova življenjska zgodba, prikazan je razvojni lok dogajanja od zgodnjega otroštva pa vse do danes. Poet je najprej upodobljen kot zvedav in nekoliko plašen otrok, morda samo začuden, zatem kot sinček in bratec v varnem zavetju staršev. Potem vidimo, kako spretno napravi sneženega moža, že kmalu pa se začne ukvarjati s fotografiranjem. Sede na poni in se odpelje nekam daleč. Še malo, pa se preda kitari. Nad vrčem in s škatlico cigaret pred seboj se drži malce hudomušno. Ko se v njegovem življenju pojavi življenjska sopotnica, žena Lidija Gačnik Gombač, tudi sama uveljavljena pisateljica, vse zasije v novi luči, s smehljajem in zaupanjem. Sad te ljubezni je hčerka Marinka, deklica, ki jo je mogoče videti na naslednji fotografiji. In že je umetnik v pisateljski družbi. Na sliki ga vidimo z Zdenkom Kodričem, žal že pokojnim Tomažem Brenkom in Avgustom Demšarjem. Trojica je postala literarno pomembna, Brenkov pogled pa je ugasnil, ko je ves samoten in žalosten ždel na dravskem mostu.
Borut Gombač je na fotografijah tudi v družbi glasbenih prijateljev. Na podelitvi Glazerjeve listine je ves eleganten in skrbno počesan. Fotografiran je tudi z znanimi osebnostmi, med njimi Brunom Hartmanom, Matjažem Kekom, Tinkaro Kovač in Majo Pihler – Strmecki – Bilbi, posneti so trenutki glasbenega ustvarjanja. Moderatorka Zora A. Jurič je z zakoncema Gačnik Gombač pripravila pogovor. Pesnik ni samo kabinetni človek, saj si nadene tekaške smuči in se zapelje po zasneženi progi. Na dveh fotografijah je v pesnikovi družbi tudi urednik Kulturnega centra Maribor Dušan Hedl, ob njem sta dr. Zdenka Petrmanec in Feri Lainšček. Prikazan je pogovor z Alešem Krivcem ob izdaji nove pesniške zbirke. Pomembna je fotografija ob podelitvi Veronikine nagrade za najboljšo pesniško zbirko leta 2020. Pesnik si je javno priznanje vsekakor zaslužil. Zadnja fotografija pa je s tiskovne konference v Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Maribor od odprtju Slovenskih dnevov knjige v Mariboru leta 2021.
dr. Marija Švajncer
V svetu, kjer dnevno iztrebimo stotine hektarjev gozda, smo na novo premisliti način izdelave knjig.
VALOVANKA je nov, inovativen način izdelave trdo vezanih knjig, ki smo ga razvili pri Kulturnem centru Maribor. Knjige vezane s tehniko Valovanke so izdelane iz recikliranih materialov, so ročno delo, prav tako pa so lažje kot običajne trdo vezane knjige. Namesto lepenke uporabljajo valovit karton iz ostankov embalaže in proizvodnje promocijskih izdelkov.
Ker se pri izdelavi bolj kot na natančnost stroja zanašamo na skrbno delo človeških rok, dobijo naše knjige pridih unikatnosti in topline. Vsak pregib morda ni na črti, vsak kot ni 90 stopinj, ampak menimo, da pozitivne lastnosti teh izdelkov pretehtajo surovost industrijske natančnosti, da toplina človeških rok pomeni več kot rez na črti.
V svetu, kjer je čas vsak dan bolj na tanko odmerjen, nemara ni večjega užitka, kot sesti pod drevo in brati dobro knjigo. Mi poskrbimo, da ostaneta oba. Drevo in knjiga!
V upanju, da boste z nami delili navdušenje nad temi izdelki vas pozdravlja,
ekipa Kulturnega centra Maribor, zavod za umetniško produkcijo in založništvo“Operacija JR CzK 2020-2021 – Valovanka – knjiga na valovih kreativnosti”
Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
