Piše: dr. Marija Švajncer

Kulturni center Maribor je v zbirki Frontier, Poezija izdal antologijo pesmi slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika in slikarja Valentina Cundriča. Pesmi z naslovom Mavrični obroč, Antologija pesništva Valentina Cundriča (2021) je zbrala in uredila Magdalena Cundrič, spremno besedo je napisala Tonja Jelen, grafično zasnovo je opravil Peter Dobaj, oblikovanje in prelom Romeo Štrakl, avtorica fotografije na naslovnici je Sharon Pittaway (unsplash.com).

Na začetku so navedene avtorjeve besede, češ da je poezija »… krik divjine, dojenčkov jok, šumenje reke, nevihtin bes, vsaj to bi rada bila v svojem približevanju začetku sveta«. Cundrič pravi, da pesnik spremlja v besede samega sebe in je svobodna volja svobodni izbiri svojega bližnjega. V njegovem pesniškem ustvarjanju so pesmi, pojasnjuje, ki oblikujejo pesniški prostor in ga naseljujejo s podatki, le-ti pa ogrožajo pesnikovo samoprevaro o srečnem času. Nekatere pesmi so zaobljube ter rešujejo svet in človeka, tega večnega apatrida.

Slovenska pisateljica in dramatičarka Magdalena Cundrič se je antologije lotila na povabilo Kulturnega centra Maribor. Oba z možem sta bila nad povabilom prijetno presenečena, saj so založbe že desetletja odklanjale vse, kar je bilo Cundričevega. Kulturnemu centru Maribor se zato iskreno zahvaljujeta. Ker se soprog zaradi zdravstvenih težav tako zahtevnega dela ni mogel lotiti, je delo opravila sama. Upa, da bodo pesmi, ki jih je izbrala in uredila, bralkam in bralcem všeč in bodo segli še po kateri drugi poetovi pesniški zbirki (teh je nastalo kar veliko). Magdalena Cundrič doda še nekaj mnenj in vrednotenj, besedil in odlomkov iz njih, ki so jih ob različnih priložnostih napisali Niko Grafenauer, France Pibernik, Denis Poniž, Boris A. Novak, Vita Žerjal Pavlin, Sonja Koranter in Franci Zagoričnik.

Poezija Valentina Cundriča je umetniško dognana, moderna, hkrati pa z ohranjanjem rime, asonanc, ritma in sonetne oblike ter navezovanjem na ljudsko pesništvo žlahtno tradicionalna in arhaično-arhetipska v dobrem pomenu besede. Pesnik ponuja mozaik abstraktnih podob, globokih občutenj, vprašanj, predvidevanj, napovedi in možnosti, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Pooseblja naravne pojave in lastne občutke, izreka refleksijo svojega položaja ter eksistencialne stiske, ki se kaže kot osamljenost, odtujenost in nezmožnost, da bi našel pot do drugih ljudi. O vsem tem ne govori naravnost, temveč s simboli in izbranimi metaforami, tako zelo izvirnimi, da bralke in bralci lahko kar ostrmijo. V času, ko je pri nas že toliko ljudi dvojezičnih in se klanjajo angleščini, čeprav se je zgodil brexit, poet vzbuja občudovanje, kako izrazno bogat in poveden je slovenski jezik. Valentin Cundrič si izmišlja nove besede (trnpotok, trnkosa, jelenbog), povezuje pojme, vztraja pri simboliki kamna, drevesa, vetra, kose, trna in roke. Kamen je tako v njem kot zunaj njega, znotraj je kot nekaj, kar samovoljno pritiska na telo in ga ogroža, toda tudi zunaj se pojavlja kot grožnja in opozorilo. Njegova trdota z obeh strani grozi in človeku jemlje vero v nove čase. Kakšna naj bi bila prihodnost, pesnik ne piše naravnost. Verz govori o tem, da se je odpravil na ubogo in dolgo pot. Ne ozira se nazaj, zdaj in tukaj je zapreden v oddaljenost od drugih, lahko se zgodi tudi nasilje, mrtvi mu govorijo svoje zgodbe in ga vabijo medse. Marsikaj je videti apokaliptično, nadvse nevarno in nepredvidljivo.

Včasih se poraja slutnja nečesa višjega, morda mimohod božjega sinu in navzočnost stvarnika. Pesnik se navezuje na svetopisemsko izročilo in simboliko, v verze se naselijo angeli, slišati je molitev. To, kar naj bi ustvaril Bog, pa ima vse preveč pomanjkljivosti. Avtorjeva religioznost ali brezbožnost sta samo nakazani in ostajata skrivnost.

Narava je poosebljena in govori posredno ter v podobah in stopnjevanih metaforah. V stikih z njo, odzivanju nanjo in pesnikovem občutenju je kdaj pa kdaj mogoče prepoznati nadrealizem. Pesem sama postane določevalka, videti je nekoliko utrujena, pripomni pesnik, toda ves čas je samosvoja. Gnete poetov jaz, hkrati je mogočna in skrita v odmikanje. Parafrazira ljudske reke, išče samo sebe, zdaj zapoje zmagovito in s samozaupanjem, drugič se potuhne pred svetom.

V poeziji Valentina Cundriča sta dva svetova: tisti realni in zunanji ter njegov notranji svet, nadvse poseben, drugačen, izviren in izrazno močan. Umetnikove pesmi bi bilo mogoče uvrstiti med najbolj kakovostne in estetsko dognane stvaritve v sodobnem slovenskem pesniškem snovanju. Ko človek pomisli, da je že toliko vsega znano, avtor preseneti z nečim čisto novim, slogovno prefinjenim in poetološko vznemirljivim. Cundričeva poezija je po eni strani vzvišena in poduhovljena, po drugi strani pa zemeljska, zaustavljena pred grobom, tipajoča za odrešitvijo in sprijaznjena z neprizanesljivostjo življenja. Prevladuje mrakobnost, toda ta poezija ni samo pesimizem, temveč je veliko več – modrost in vednost o življenju, individualni začasni zaustavitvi, odmiku od drugih ljudi in pobiranju drobtinic ljubezni.

Pesmi so razvrščene kronološko. Za proučitev razvojnega loka, poteka in morebitnih prelomnic Cundričevega pesniškega ustvarjanja bi bilo treba opraviti obsežno in poglobljeno študijo. Znan je kot pesnik sonetov, spreten ohranjevalec te tradicionalne pesniške oblike in sočasno spreminjevalec ustaljene forme. Zanimanje in spoštovanje si je pridobil kot pesnik sonetnih vencev.

V zadnjih pesmih v antologiji Mavrični obroč pesnik govori bolj naravnost kot prej, tu in tam je celo angažiran, toda kdo je v resnici, se predstavi že v pesmi April iz leta 1961. »Nekdo je v meni / s tisoč obrazi / in enim morjem. / Vznemirjene ptice / so moje misli, / grmi na robu jase / moje roke.« In še: »Pazite, pazite, / čigavo pesem bom povzel in pel do kraja; / jaz sem somračnik, /daleč naokoli usojen / sebi kot vam!« Ni pa samo tako, saj je pesem zanj ljubezen, sram in edini rod. Lije mu z obraza in prihaja med nas kot pisana paleta občutij.

Slovenska pesnica in literarna kritičarka Tonja Jelen v svoji poglobljeno in poznavalsko napisani spremni besedi opozori na pomembni točki, ki se neposredno povezujeta z ustvarjanjem Valentina Cundriča, to sta sonet in samozaložništvo. Pesnik v svojih pesmih subtilno izriše naravo, ta pa je zanj kozmos, v katerem se skriva magična in neotipljiva stvarnost. Tonja Jelen v Cundričevi poeziji prepoznava tudi nenehno iskanje vitalizma in razkrije ozadje nastajanja te poezije. Omeni poetovo lastno izjavo, češ da ni bil pravočasno in kvalitetno obveščen o svetu, ki ga je obdajal, in se je zato predal svetu, ki je bil v njem. Pesnika je namreč zagrnila tema slepote, zavedanje in sprejemanje izgube sta bili neizbežni. Tonja Jelen konča svoj zapis s spoznanjem, da je v poeziji Valentina Cundriča sklenjena mavrica, zakonitost, ki oblikuje lepoto, harmonijo in skupnost.

dr. Marija Švajncer