piše:Milan Novak

» Željezničar surove romantike «

Melanholija. Dokaj neobičajno »skulirano« hrepenenje, ki ga avtor izraža v pesmih iz zbirke Drhtaji proljeća. Navajeni smo intenzivnega čustvovanja, ko gre za odnos do druge osebe, včasih celo pretiravanja. Zvonko Zečević to izvede na svoj edinstveni način. Njegovi vhodi v spomine so vhodi v nadrealistično gledališče. Tam obstaja Marija, izbrana glavna igralka. Ko se pojavi ona, vsi ostali liki postanejo zgolj statisti. Voljena oseba v knjigi se ciklično umika z odra in se nanj zopet vrača. Kot komet, ki se vsake toliko na nebu zopet pojavi. Dasiravno je, če dobro pomislim, neopazno prisotna v vseh pesmih.

Nekaj povsem drugega je pesem PRVI APRIL, ki jo posveča mami. Veliko besed, veliko dogodkov v nekem vzporednem svetu, v vlaku. Da bi se na koncu vendarle spet predal objemu matere, objemu, kjer se počuti povsem varnega. S svojo izvirnostjo prav tako izstopa pesem MAGARAC. Svetopisemsko zgodbo Kristusovega rojstva avtor osvetli iz povsem neobičajnega kota: »… Znam da bezuvjetno ljubiš / pa, eto, pitam: / Što bit će s magarcem? / Tko brinut će za njega / dok tebe čeka gorki tjedan? …« in tako zaključuje pesem: »… Možda prihvati izbjeglog, možda siromaha, / zahvalan za šaku zobi, / žvačući svako zrno kao prvo, / jer jednom nosio je Boga«.

Pozornost pritegne avtorjeva interpretacija drame Kralj Lear, pesem KRALJ I LUDA. Glavni junak v pesmi je pravzaprav norec, ki zaman želi postati kralj. In to nikoli ne bo, saj »kralj se ne odriče kraljestva«. Nekje med to pesem in kritiške verze pesmi PLOVIDBA, zgodbe nesprejemanja zaničevanja malih ljudi, Zvonko Zečević zapiše pesem PERO. Pesem o neopaženem uspehu nekega znanca, ki se, kljub težki možganski kapi, povrne v življenje. Avtor se v pesmi sprašuje, pravzaprav sprašuje nas, kako mu je to uspelo. Iz ozadja pa, povsem prikrito, veje vera v nekaj božanskega, kar nas odreja.

Pesniško potovanje skozi zbirko avtor zaključi v pravi gledališki maniri, s pesmijo s pomenljivim naslovom BITI ILI NE BITI?, ki, polna aluzij na gledališke like, ne samo na Hamleta, pravzaprav odvrača bralca od tega mukotrpnega poklica.

Skozi vso zbirko se prepleta nekakšna utrujenost od pandemije korone, katero avtor skozi dneve pisanja tudi v resnici preboleva. Utrujenost, ki jo v pesmi MALO SMO UMORNI tudi zapiše: »… Od želja / za promjenom paradigme / i pokretanja svemira / …«

Ta zbirka ima v sebi epski naboj obračuna, nekega pregleda, vase poglobljenega pogleda. Pesmi niso sestavljene v običajne oblike samoizpovedi, avtor je v pesmi, pa tudi v dramaturgijo celote, vpletel bisere iz svojega življenja. Ne vem zakaj, morda zaradi kratkih uvodnih misli, uvodov v vsako pesem, morda zaradi molskega tona skozi (skoraj) vse pesmi, ki jih tu in tam prekine kakšen »con fuoco«, zbirka Drhtaji proljeća deluje kot celovita zgodba o ljubeznih, prijateljstvih, zbirka o iskanju sreče. Ali jo avtor resnično najde ali ne, to ni več vprašanje. Treba je le prebrati na koncu dodan še POETSKI ESEJ O SESVETAMA. »Tako ljudima gledam u oči«, pravi.