piše: Milan Novak

»Vsemu dati naslov«

… kako preprosta se zdi hoja, ko to želi biti le hoja. Ne predstava o hoji, ne hoja, ki bi hotela nekoga zavajati, ne, zgolj hoja. Nina Medved v svojem prvencu govori o preprostih rečeh. O smukanju muck z volnenega plašča, o muhi v prostoru, o nespečnosti. Avtorica ta preprosta dejstva preslika v razmišljanja o trajanju in trajnosti. O minljivosti besede. O tem, s čimer se v osnovi ukvarja. Nekaj, kar privzameš da je tvoje, kar postane tvoje delo, a je pravzaprav najbolj izmuzljivo. Nina Medved skozi pesmi v zbirki Drseči svet proučuje prav to. Drsi iz besed v misli in spet nazaj, pri čemer neopazno potegne s seboj še bralca in mu dovoli, da si sam sestavi svoje besede. Potem skupaj ugotovimo, vedno znova, da je resničnost še najbolj minljiva.

Nekje na tej poti zapiše: »kako zapuščam velike zgodbe. // se kdaj umaknem v stransko vlogo, / pomirjena z možnostjo, / da izpadem iz dogajanja./ …« Zavedno, morda pa tudi ne, se na ta način potopi v morje priložnosti. V temo, v presežek teme, kjer se lahko oddalji tudi od sebe same in se, tako neobremenjena od pogledov, ogleda v gladini, od znotraj. Hote ali nehote, potopljen ob njej, namesto nje, lebdi tudi bralec. Vsak si v črkah drsečega sveta najde svoj tok. Avtorica je dovolj široko razprla obzorja, da misli tekoče zdrsijo v prostor med napisanim in nenapisanim. Najlepše je, ko poezija vzbudi poezijo. Poezijo, kjer sočasnost prostora in telesa ni točno določena. Kjer se misel rojeva, dozoreva in umira hkrati, kjer si bralec to izbere sam.

… kako zori: »… kako razpiram naročje in vanj / zmeraj kdo pade, / tako malo olajšan / zaradi nepričakovanega / pristanka. kako se učim / presnavljati sence. kako mi / naposled kaj pade zlahka.«

Intimne pesmi, z blagimi dotiki se, tako neme, neslišno vselijo nekam drugam. Tja, kjer je bil zanje pripravljen prostor, a prostor še ni vedel, zakaj je tam. Pesmi, kjer ni velikih začetnic, kjer se vse, kar je trajnega, začne potiho in lahkotno. kako … z malo. Poezija, ki se v zadnji pesmi združi v zgoščen odgovor kako, v svojevrsten magistrale, po svoje zapisan zbir zadnjih vrstic (naslovov) 47 pesmi. Kodirano sporočilo, ali zgolj igra avtorice? Morda je prav sem skrila naslov naslednje zbirke, še tišje in zgovornejše od Drsečega sveta.